Odločila sem se za brezkompromisno iskrenost.
Iskrenost se na dolgi rok najbolj »splača«!
Ker – kaj pa bi mu naj rekla, če na sestanku vse zamolčim, če bi se odločila otroka obdržati? Decembra, ko bi bili vsi testi (ja, če si nad 35, te čaka precej testov, s katerimi se prepričajo, da je z otrokom vse dobro; po 35. letu si namreč že rizična skupina znotraj skupine nosečk) za mano, bi šla do njega in rekla: »Marko, noseča sem. Sem pred dnevi zvedela. In, ups, rok imam že junija …«
Ne!
Iskrenost! Kar bo, pa bo. Verjamem, da bo vesolje poskrbelo zame. Zaupam. Verjamem, da se bo razpletlo v moje najvišje dobro.
Potila sem se, kot bi bila odeta v zimska oblačila in odvržena nekje sredi Sahare. Vstopila sem z velikim prešernim nasmehom.
Nasmeh je najboljše orožje, pa tudi učinkovita preobleka – skrije ogromno.
Jaz sem skrivala svojo vznemirjenost, živčnost.
Kdaj mu naj povem? Kar takoj? Kdaj bo pravi trenutek?
In je kar on začel. K sreči rad in veliko govori. Pozitivec in motivator pač. In potem je naenkrat rekel: »Torej, kaj bova rekla zdaj midva? Podpiševa?«
Je zdaj pravi trenutke? Kaj če bi raje še malo počakala, da pogovor steče? Morda gre v bolj pravo smer … In katera je prava?! Ne! Zdaj, čimprej, takoj zini, takoj, da bo mimo, da bo že enkrat za tabo.
– Marko, imam eno novico, ki bo mogoče vplivala na tvojo odločitev oz. nadaljevanje moje BODIFIT zgodbe.
– Kaj? Si si premislila?
– Eh, ne, ni to.
– Kaj pa?
Ta neučakanost me je spodbudila, da končno izustim.
– Noseča sem.
Ne samo moj obraz, vsako vlakno mojega telesa je menjalo vse odtenke živo rdeče barve in »švicnilo«.
Dejansko je pomolčal. Za trenutek sicer, pa vendar. Presenetilo ga je.
– Ja in? Kaj zdaj? (On mene sprašuje, kaj zdaj? On mene?«)
– Ne vem … Ti si moj delodajalec. In edino prav se mi je zdelo, da sem s tabo iskrena. Včeraj šele sem dobila zdravniško potrditev. Ne vem še, kaj bom. Moram še razmisliti. Hočem pač reči, da bom popolnoma razumela, če bo to vplivalo na tvojo odločitev oz. podpis pogodbe, ker … Kateri delodajalec pa želi zaposliti nosečo žensko? Za katero je že od začetka jasno, da bo že čez nekaj mesecev začasno zapustila delovno mesto …
Ampak Marko je poseben delodajalec, šef, direktor. Je sicer garač, neizprosen deloholik, ko gre za učinkovitost, visoko storilnost in premagovanje izzivov (ker ni problemov, zanj obstajajo le izzivi). To pričakuje tudi od svoje ekipe sodelavcev. Ampak krasijo ga tudi druge, bolj tople »človeške« lastnosti. Razumevanje. Potrpežljivost. Neuničljiv optimizem.
– No, torej, kaj boš zdaj rekla? (Pritiskač, sem si mislila, pojma nimam, komaj živim ta trenutek). Kar se mene tiče, se nič ne spremeni. Čez nekaj časa boš pač imela žogo pred sabo in boš malo manj okretna, ampak pričakujem, da boš dala in dajala do konca vse od sebe. Meni je pomembno, da imam v svoji ekipi dobre delavce, ki skrbijo za svoja področja, jih vzamejo za svoja, da delujejo brezhibno. In to je to! Torej?
Bila sem res prav blesavo in otroško šokirana. In zelo dobre volje.
– Seveda se strinjam. Ampak ne vem še, kako se bom odločila. Čez par dni ti zagotovo potrdim in javim.
OK – OK!
Razpletlo se je noro dobro. Lebdela sem, zagotovo sem. Nova služba ne glede na mojo odločitev!
Hvala Življenje! Hvala, Marko!
Sedaj smo vedeli trije. Moja ginekologinja, Marko in jaz. Tak vrstni red se je pač zgodil.
No, ampak sledil je nekoliko trši oreh. Povedati partnerju, za katerega vem, da si otrok ne želi več, ker je to izkušnjo že pač dal v preteklosti skozi – dvakrat. In je ne želi več ponoviti.
Tisti dan sem cincala res ves dan. Šla sva na moto turo. Bil je prečudovit oktobrski dan, odet v vso veličastno in mogočno pisano paleto mavričnih jesenskih barv. Zaključila sva na prelepi Weinstrasse tik ob naši meji. Tam se mi je zdel odličen trenutek. A sem ga zamudila. Nisem ga izkoristila. Prestavila sem.
Zakaj ljudje taki radi prestavljamo in odlašamo stvari, ki so nam težke?
Tolažila sem se, da ima dan itak še precej ur do konca. Pa vendar sem glavnino že pokurila, medtem ko sem zbirala pogum. Ne vem pravzaprav, česa sem se bala. Morda, da se ne bos strinjal?
Je možno, da sem že takrat vedela ali vsaj slutila svoj življenjski DA?
Tik, preden sem šla spat, sem se končno slišala reči, da imam novico.
– Noseča sem.
– Noseča? Od kod?
(Hecno ne? Obema se je zdela pazi-pazi varianta zaščite enako močna, kot če bi se oblekla v kondom.)
– Od teh par seksov med poletjem? Ko me skoraj nič ni bilo doma?
(Hja, dragi moj, eden sam bi zadoščal. In je.)
– In kaj boš?
– Misliš, kaj bova? Ne vem še. Morava se pogovoriti …
Ampak bila je tišina. Nobeden ni vedel, kako naj nadaljuje. Jaz verjetno nisem želela slišati njegovih argumentov »proti« (četudi poznam slehernega od njih), on pa verjetno ni želel ali bil pripravljen slišati vseag mojega bitja »ZA« (globoko v sebi sem že vedela odgovor, a sem se ga strahotno bala).
Reakcija moje mame, ateja in sestre pa je bila veličastna. Filmska. Boljše si ne bi mogla želeti. Objemi, besede spodbude, pristno veselje …
»Da ne boš naredila spet kake neumnosti kot pred leti!« je zaskrbljeno, a vseeno pogumno izrazila tiho že več let trajajočo željo po vnuku. Mama nikdar ni prebolela mojega splava … Nisem ji odgovorila. Ampak le nasmehnila. Reakcija moje družine je bila kot veter na moj ogenj, na takrat že vročo in močno tlečo žerjavico.
Življenje mi je podarilo življenje.
Dobila sem novo priložnost.
To je darilo, ki ga preprosto moram in želim sprejeti.
In – nikdar več ne želim izkusiti »tiste« bolečine, ki sem jo, danes to vem, pač morala izkusiti. Kot svarilo.
Da. Sprejmem to bitjece, ki si je izbralo mene za mamo. Sprejmem to darilo!
In ko je človek popolnoma odločen in predan svoji želji, ga vse vesolje podpira na njegovi poti. Tak človek je neustavljiv, nepremagljiv. Verjela sem, da nič ne more iti narobe, biti slabo in povzročati bolečine ali risati bisere žalosti na lice.
Vsa polna ljubezni in meni dotlej nepoznane ljubeče odločenosti (ljuba sodelavka mi je pozneje rekla, da čuti neko prijazno ostrino v meni, ki jo ženski dá materinstvo, ko brani svoj zaklad, svoj zarod; morda so bili prav v tem trenutku rojeni začetki moje ljubeče ostrine), sem mu čez dva večera povedala, da bom otroka obdržala …
(Se nadaljuje …)
