Race, kako ste butaste! Sem si rekla po tem zanimivem dogodku. Prav jezna sem bila, četudi sem imela na zizi priklopljeno Zarjo.
Pred dnevi so se naši družinici pridružile tri nove članice – tri račke indijske tekačice. In verjetno jih ljudje najbolj poznajo po njihovih res specialnih gurmanskih užitkih oz. po tem, kaj je zanje največja specialiteta – rdeči polži.
In ker rada razvajam vse, ki me obdajajo in kar me obdaja, sem šla navsezgodaj, ko je zunaj še mrak in vlažno, zanje nabirat rdeče polže. Polagala sem jih na karton. Ko je bil karton poln, sem ga nastavila račkam tik ob ograji. Ker jim očitno ni bilo nič jasno oz. se kartonu niso niti približale, sem jim ga nastavila k njihovemu bazenčku (te račke namreč vse, kar pojejo, poplaknejo vodo, res čisto vse). Ker še zmeraj niso opazile mojega »darila« zanje, sem šla do kartonu, z njega vzela enega polža in jim ga vrgla – seveda v veri, da jim bo sedaj ja zagotovo jasno, kaj je na kartonu. Red party. Ampak kaj se je zgodilo …?
Ena račka je planila na polža in ga že tlačila v kljun, drugi dve pa … sta imeli fokus – le še na tej rački, ki je s tal pobrala plen. In seveda sta ji njen ulov skušali na vsak način prevzeti. In sta se podili za njo. In medtem? Medtem, ko so one brezglavo tekale ena za drugo, si »podajale« tega polža oz. kradle iz kljuna, so polži vztrajno, a precej hitro lezli s kartona v travo.
Race, kako ste butaste, sem jim rekla. Prav zares na glas. Odšla sem do kartona, pobrala vse polže, ki so zlezli z njega, jih dala nazaj gor in znova vrgla enega račkam. Ponovila se je popolnoma enaka zgodba kot pred minuto. Ena ga je pobrala, drugi dve pa v lov za plenom v njenem kljunu.
Nisem več vztrajala. Ni imelo smisla. Zato sem polže enega za drugim počasi metala račkam, da je vsaka pošteno snedla približno enako število teh rdečih priboljškov.
In tedaj me je prešinilo …
ALI NISMO LJUDJE ENAKI? Ali nima vsak kako raco (ali več) v sebi?
Zmeraj imamo na voljo morje (karton) priložnosti (polžev), morje pozitivnih življenjskih poslastic, radosti, ki samo čakajo, da jih vzamemo, izkoristimo. Pa?
Ne opazimo jih. Seveda pa opazimo nekoga drugega, ki priložnost prepozna, jo zagrabi in v njej neskončno uživa. In takrat tisti osebi zavidamo, se čudimo, kako ji je le uspelo in zaključimo z vsem že znanim – eni pa res imajo srečo …
V morju priložnosti imamo fokus samo na tisto, česar nimamo. Medtem pa priložnosti polzijo mimo.
Velikokrat me hranjenje Zarje navdihne. Ona me navdihuje!
Tako lepa je (no, sicer a je vsaki mami njen otrok najlepši, tako pač je). Njena komunikacija je jasna (tudi glasna), neposredna, nedvoumna. Takoj pove, če ji kaj ni prav, če česa noče, kaj hoče.
Priznam, še se učim, urim, trudim razumeti, spoznavati, a sva na odlični poti.
In še nekaj – še zmeraj ne morem verjeti, da sem mama.
Ko sem prejšnji teden klicala pediatrinjo in se predstavila ter povedala, da kličem glede hčerke Zarje, sem se prav zdrznila. Prvič sem javno na glas rekla hčerka Zarja. Kako neverjetno močan in dober občutek!
Moje življenje je sicer trenutno res ujeto med polne plenice, dojenje, kopanje v banici, ampak v resnici je to razkošje trenutkov, najbolj posebnih nasmeškov, odkrivanja pomenov izrazov na obrazu in odtenkov joka, cartanja, prebujanja v objemu partnerja na eni strani in Zarje na drugi, mirnih sprehodov in posedanja na posebnem splavu ob Dravi, kjer se predajamo drug drugemu …
In gre za obdobje, ko v partnerju prepoznavaš nove dimenzije – skrb, čutnost, razumevanje.
Ko je neke noči Zarja neutolažljivo jokala in sem prehodila že turo od Maribora pa nazaj, pa čeprav le od kuhinje do dnevne sobe, ko sem pela, poplesavala … in seveda obupavala, je prišel partner in rekel, naj mu dam Zarjo. Bo on poskrbel za njo, jaz pa naj poskusim zaspati oz. si vsaj malo odpočiti.
Filmski prizor. Vsaj zame, ki sem poslušala veliko zgodb o odsotnostih moškega … hvaležna zanj.
In tako nas življenje na najbolj preprostih primerih uči, da JE MOŽNO, da se da – spremeniti. Če seveda imamo odprte oči in srce, ki je pripravljeno sprejeti spremembo. Ker tudi to je zelo težko – sprejemanje. Sebe, drugih, okoliščin. Vem, da je velikokrat najlažje odklanjati možnost spremembe in tarnati. Ampak hoja zunaj cone udobja je kot bi pljuča iztrgal iz telesa in jih zaupal divjemu gozdnemu gorskemu zraku. Težko, ampak polno in močno.
Še vedno ne morem verjeti, da sem mama.
Še vedno ne morem verjeti, da imam hči.
Morda se to komu zdi nemogoče, ker sem vendarle po 9 mesecih sobivanja rodila (ali bolje: rojevala) to bitjece.
Pa vseeno. Tako nemočno se velikokrat počutim. Kako bom vedela? Kako naj stopam po svetu, da bo v njej to vzbudilo ljubezen do vseh in vsega? Včasih sem namreč precej blesava. Priznam. Reagiram prehitro – v dobrem in slabem smislu. Ne znam brzdati svoje odlične volje, kar na ljudi – tega ne morem razumeti – vpliva tudi negativno. Obremenjujoče. Ker sami ne zmorejo tega. Kaj če bom do Zarje taka? Preveč evforična in naporna?
In si rečem, ah, utihni in uživaj v tukaj in zdaj. Ne obremenjuj prihodnosti s skrbmi. Ne delaj si pomislekov na zalogo. V takih pogovorih s sabo sem velikokrat uspešna, a je moj triumf kratkega roka. In grem naslednjič spet od začetka. Očitno je tudi nekaj račke v meni …
In še dve zadevi, ki me v zadnjih dneh tiščita k tlom oziroma dvigujeta v višave.
Telo in nasmeh.
Telo po porodu ni enako telesu pred zanositvijo. Zapisati je lahko, soočiti se s tem peklensko, sprejeti – trenutno nemogoče. Sekiram se. In pogled v ogledalo mi pokvari dan. Me razžalosti. Še posebej, ker trenutno vso svojo energijo in pozornost in čas namenjam Zarji. Moja rekreacija je trenutno dvakrat na teden pohod za eno uro. Vmes, ko zaspi, nekaj minut vaj za zgornji del telesa in noge. Ker ko Zarja spi, jaz vklopim turbo hitrost in urejam in hitim in norim, da bi naredila VSE, kar hočem (in jaz imam rada v hiši in okoli nje urejeno, čisto, pospravljeno, posesano, zbrisano, oprano, pokošeno, opleto …). Velikokrat oz. največkrat se Zarja prehitro zbudi in dela ostajajo. A nedokončana so le začasno. Ker naslednji spalni interval vklopim ultra turbo. In tako izostane čas zame. Še teh zapiskov se nisem in nisem imela časa lotiti. Pa verjamem, da pride čas zame. Upam le, da se do takrat ne bom valila po hiši. Naj že minejo občutki, da sem zanemarjena, zavaljena in debela.
Vsemu v brk pa je nekaj, kar prevlada vse zgornje misli. Nekaj, zaradi česar se svet ustavi, ne obstaja čas, ne obstaja nič zunaj mene. Nekaj, kar je nebeško veličastno in hkrati predstavlja smisel in razkošje dneva. To sem spoznala pred dnevi.
Nasmeh otroka.
Ko se Zarja smehlja, mi je vseeno, če sem gola sredi ulice. Takrat obstaja samo to. Utapljam se v tej pristni in prvinski lepoti in uživam v razkošju, ki ga deli. Nasmeh, kot da obstaja samo danes. Nasmeh, ki mi daje
moč. Nasmeh, zaradi katerega spoznavam globljo povezanost z življenjem, svetom, ljubeznijo. Nasmeh, ki je bolj nalezljv kot katerikoli v … (Škoda, da se nasmeh ne širi s tako hitrostjo!) Nasmeh, ki šepeta »vse je v redu«. In obraz, ki ga krasi nasmeh, je lep obraz. In srce, ki se skrivnostno smehlja z njim, je srečno srce.
Zarja, srečna sem.
Moj dan je izpolnjen, ko te vidim razigrano, iskrivo in nasmejano.
Koliko lepega in navdihujočega je še pred nama …
(Se MORDA nadaljuje …)
