Moram ponoviti.
Še vedno ne morem verjeti, da sem mama.
Še vedno ne morem verjeti, da imam hči.
Morda se to komu zdi nemogoče, ker sem vendarle po 9 mesecih sobivanja rodila (ali bolje: rojevala) to bitjece. Ampak še vedno … lebdim in živim v neki drugi dimenziji.
Točno danes, 20. 9., minevajo že trije meseci, odkar sem prvič videla Zarjo in začutila njen dotik. Trije prekrasni meseci. Mnogi me sprašujejo, kako si, kako ste, kako je Zarja, spi, je pridna …
In z veseljem ponavljam odgovor: Zarja je super! Če bi mi kdo prej rekel, da bodo najini prvi meseci videti tako čarobno, ne vem, če bi verjela. Prelepo, da bi bilo res. Ker zarja ponoči spi (zbudi se le enkrat, ker je lačna – in takrat je res zelo drugačna, predvsem glasna – le redko dvakrat), zjutraj, ko se zbudi, je tak dobrovoljček, da je dan v trenutku obarvan v vseh nagajivih odtenkih veselja, je zdrava in redko joče – le kadar se s čim ne strinja oz. je lačna ali zelo utrujena. Hvaležna sem, da si je to pravljično bitje izbralo mene za mamo. Sem pred dnevi partnerju rekla, ko sem opazovala Zarjo: »Kaj ni naravnost pravljična?«
Se je samo nasmehnil. On je pač bolj realist (tako se rad sam okiti, čeprav je precej bližje pesimistu, ampak tega mu ne povem prav pogosto, ker se ne strinja, naj živi v svojem prepričanju), zato je rekel, da ni pravljična, ampak realna. No, to je pa dejstvo. To pravljično lepo in dobrovoljno bitje je realno!
Dnevi počasi dobivajo pridih rutine, oblikuje se nek naš urnik. Čeprav obožujem jutra, tista res zgodnja, ko vse še spi, to je okrog 5.30, ko sem jo najraje mahnila na pohod v gozd, pa so se zadeve spremenile. Ker se Zarja ponoči prebudi med 3. in 4. uro zjutraj, greva nazaj spat med 4. in 5. uro. Priznam, velikokrat sem ob petih pomislila, da bi šla ven vsaj do Drave, ki je 200 metrov pod hišo, ali pa hitro v gozd, ki je še bliže, ampak enostavno ne morem. Eno uro spanja si še privoščim. In tako so jutranje pohode nadomestili dopoldanski. Med 9. in 10. uro jo že šibamo po običajni turi skozi gozd, po gozdni stezici. Voziček imam, a ga ne uporabljam. V bistvu ga ne morem, ker v bližini doma sploh ni primerne steze, pločnika … Ampak je tako povsem v redu. Ker sem nabavila vrhunsko koristno nosilko ergobejbi, s katero jo vse tri (brez Stele seveda ne gre) lahkotno in radoživo mahnemo na oddih. Zarja medtem običajno zaspi, jaz ji prepevam. In čas mineva. In dnevi minevajo. In tedni. In meseci.
Čas mineva. Kmalu, to je tudi sicer moj najljubši mesec, ker je en sam barvit navdih življenja, bom imela rojstni dan. Zadnja trojka.
In čeprav za marsikoga (pre)pozno, pa vem, da sem mama postala pravi čas. To je pač moja časovnica. Morala sem dozoreti, se izbrusiti, da je bilo moje življenje pripravljeno na novo življenje.
Bilo je veliko padcev, tišine, bolečine, ampak vse točno tako, kot je moralo biti. Tudi s partnerjem sva imela (ok, sva povsem normalna osebka in imava še zmeraj, čeprav redko) veliko izzivov, zlasti zato, ker se nisva poslušala, ker nisva izrekla, ker nisva delila, ker se nisva dotaknila – tak, če pa je tako, se te pač ne bom dotaknil/-a … Zakaj smo takšni in se oropamo nečesa tako zdravilnega, blagodejnega, ki sproži pravo eksplozijo oksitocina, kot je dotik?
Med tem, kar rečemo, pa ne mislimo tako, in med tem, kar mislimo, pa ne izrečemo,
se izgubi veliko ljubezni. Pa ni treba, da je tako. Če se pogovarjamo. Če smo odkriti.
Vem, sliši se preprosto. Pa ni. Sama še zmeraj podležem trmi. Sicer je kratkotrajnega značaja, pa vendar je trma. Pa ne bom razglabljala o tem. Raje o tem, kar je še dodatno poglobilo mojo veliko bolečino, strah, skrb. Moje telo.
Ko sva pred dnevi z Zarjo šli na sprehod, mi je soseda kar naenkrat med pogovorom rekla: »Ti bi si morala tisti nosečniški pas nabaviti. Za trebušček.«
Vsak, ki me pozna, ve, da je moja rak rana mojega telesa moj trebuh. In že itak se sekiram, ker sem v oblinah, potem pa ta porcija. In še kar ni nehala.
»Pa potem bi morala tudi kake vaje delati, da gre stran.«
Še dobro, da je bil vroč dan in sem lahko menjavala vse odtenke rdeče barve sramu in ponižanja na obrazu. Tako me je šokirala, da sploh nisem našla pravih besed. Zato sem res tumasto vprašala: »Pa ta zadeva res pomaga ali gre samo za pripomoček, ki javnost zavede, da imaš raven trebuh?« »Tega ne vem, ker ga nisem nikoli uporabljala. Ni mi bilo treba. Jaz sem bila po obeh porodih takoj nazaj ravna.«
O moj bog. Kmalu sem odšla, med potjo pa so se mi vlile solze.
Res? Tako debela sem, da mi že xy oseba predlaga nekaj za hujšanje? Tako sem zanemarjena? Tako sem debela?
Vse to me je zabolelo še toliko bolj, ker sem se pričela končno rekreirati – pohodi in vsak dan jutranja rutina vaj za celo telo.
In toliko bolj, ker se je vame naselila misel, ki sem jo nedavno prebrala: Sčasoma boste spoznali, da namen telesa ni videti dobro, pritegniti prijatelje, partnerje, uspehe – da je pravzaprav vaš duh tisti, ki počne vse to. Uau, kakšno razsvetljenje … Pa to je to. Tako je to!
Ampak!!! Življenje mi je dalo test. Povsem preprost test, če sem ponotranjila, kar sem prebrala. Seveda sem na testu pogrnila. In tako bom očitno kmalu deležna še kakšnega …
Tisti dan se mi je vse sesulo. Vse moje predstave, da morda ni tako hudo, so se končale. Nanje je padel zastor, odprla pa se je nova zavesa. No, prah se je dvignil s stare skrinjice. Debelost. Sram.
Med potjo proti hiši, ko sem se bolj vlekla, kot hodila, pa se mi je nasmehnila moja Zarja. Kot da bi začutila mojo rano, mojo bolečino. Težo, s katero sem hodila. In njen nasmeh je zdravilo zoper vse. Nasmehnila sem se ji.
V trenutku sem spoznala, da te lahko napadejo samo tvoje misli, one so naš največji sovražnik. In samo one te lahko pripravijo do tega, da misliš, kar misliš. Da si ranljiv, da te je sram, da verjameš, kar verjameš.
In samo tvoje lastne misli ti lahko dokažejo, da ni tako.
Meni moje sicer še niso, no, za hip že, ampak v resnici sploh ne. Ne še.
Na nekaterih področjih sem tako polna znanj – ampak teoretičnih. Ki jih v praksi ne zaživim. Vem, kako bi naj bilo, kako bi moralo biti, sama pa nisem zgled.
Spomnim se …
»Kako si upaš napisati kaj takega?« me je vprašal partner, ko je prebral en moj članek o Lepoti Ženske, kaj jo dela zares lepo, čutno. Članek o Čudoviti Ženski.
»Kako to misliš, kako si upam? Napisala sem točno tako, kot sem čutila, tako, kot čutim. Prepustila sem se. Svinčnik je samo vihral po papirju.«
»Ja, ampak to ni tvoja realnost.«
Dobil me je. Res je. Pisala sem, ker VEM, kako je prav, ker VEM, kako mora biti. Pisala sem, ker si želim sama to nekoč za-živeti. Ampak trenutno še ne gre. Ne povsem.
Morda ima prav.
No, jaaaa, ima prav, ok? To sem mu tudi priznala. Ampak moje podstrešje še ni povsem pospravljeno. Še je kak kotiček temen, prašen, ranljiv. Ampak pospravljam. Delam na tem.
A besede sosede še vedno živijo na meni. Obesile so se mi kot najbolj odvečno salo na trebuhu. Tistega pasu si zagotovo ne bom nabavila. Ne verjamem v take pripomočke. Verjamem v pozitivne misli, v vadbo in ustrezno prehrano. To so moji zavezniki. Predvsem prva dva.
In s tako vojsko – kaj mi kdo more?
Vsemu navkljub pa v meni vlada sonce. Pokam od življenjske energije in dobre volje. Lepo nam je sedaj. Četudi sem bila ves avgust sama (partner je bil zaradi službenih obveznostih doma le od nedelje zvečer do torka zjutraj, torej dejansko smo imeli le ponedeljek – no, kar je ostalo od njega, ker je seveda moral v enem dnevu postoriti marsikaj, kar je ostalo v službi odprto), pa je bil tudi to poseben mesec. Mesec poln izzivov in spoznanj, kaj vse zmorem sama ob majhnem otroku.
Preden je šel na to delovno »turnejo«, me je vprašal: »Boš zmogla vse to?« V mislih je imel delo z Zarjo, psičko Stelo, tremi racami, skrbjo za okolico in hišo. Presenetil me je, ker se sama tega sploh nisem vprašala. Pač delala bom, da naredim. Ne obremenjujem prihodnost s skrbmi. Ne delam si skrbi na zalogo! »Kaj pa naj,« sem odvrnila, »naj grem v jok in na drevo?«
Kakorkoli, s partnerjem sva bila v tistem času redno na vezi prek telefona in drugih kanalov.
Vsa obsijana s soncem in v soncu sem ga v enem od najinih pogovor nenadoma resno in povsem iskreno vprašala:
»Kaj, ko bi imela še enega otroka?«
(Se MORDA nadaljuje …)
