Tudi 20. junija 2020 je bila sobota. Kot danes (20. 2.) – točno 8 mesecev pozneje.
Koliko vsega se je zgodilo. Pa vendar v svojem bistvu ostaja vse enako.
Sem mama.
Koliko sem izgubila.
In koliko pridobila.
V tem kratkem času samo osmih mesecev.
Kar neverjetno. Glede na to, koliko let sem se borila z nekaterimi stvarmi.
Ravno danes sem se zavedala, da sem na tej poti materinstva izgubila nekaj velikega, nekaj, kar me je težilo in predvsem zaznamovalo leta, in to je želja po ugajanju – vsem in vsakomur. Partnerju, družini, šefu, prodajalki v trgovini, natakarici …
To ugajanje … Kar izpuhtelo je.
Izgubila sem nek strah pred biti iskrena. Pred izraziti svojo resnico. Strah pred prihodnostjo. Strah pred »joj, kaj bodo rekli drugi, kaj si bodo mislili« … Zdaj vem, da lahko vplivam na svoja dejanja, besede, nikakor pa ne na interpretacijo le-teh nekoga tretjega. Nisem odgovorna za njegovo razlago mene. Izgubila sem dvome. No, vsega tega nisem izgubila, ker bi si potem želela to verjetno tudi najti. Odvrgla sem!
Našla pa sem kar redek zaklad … Neko novo sebe. Postala sem bolj močna in odločna v sebi. Mirna. Mehka (ne v telesnem smislu). Samozavestna. Ljubeča do sebe. Pogumna.
V resnici sem kar posebna.
Ko sem nedavno prebrala misel: »Kadar me nekdo ne mara – meni ga je žal,« sem se nasmejala, ker se mi je zdela sicer zabavna, pa vseeno malo prepotentna misel. Danes jo kar čutim. Morda zato, ker po dolgih desetletjih znova čutim spet sebe.
In vse to mi je dalo to čarobno bitje – moja Zarja.
Zarja – res sem ji dala pomenljivo ime.
Uči me biti v trenutku, tukaj in zdaj, in to na igriv razigran način … Uči me biti potrpežljiva. Nežna. Skrbna do sebe (kako naj bom skrbna in aktivna z njo, če sebe zanemarjam?).
Mehča me z nasmehom. Odpira duha s pogledom in to nenehno zvedavostjo.
Ko mi je poleti prijateljica podarila majčko z napisom:
… sem se majčke razveselila, ker je res lepa. Ampak napisa pa nisem začutila.
Danes ga! Kako je res!
Lepo je biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove z nasmehom in sončnim pogledom. Tako zaupljivo in predano. Moji trenutki popolnosti.
In ČETUDI je lepo biti mama, zaboli kdaj, ko te naenkrat več ni. Ko je za druge le še Zarja. Starši … Pridemo na obisk, že hiti mama k Zarji, jo že ima v naročju, se že pogovarja z njo … Jaz sem v ozadju. Zadnjič, ko je bila v žaru b-b-b-anja z Zarjo in me je vmes pogledala, sem rekla: »Ja, jaz tudi sem prišla zraven.« Saj vem, da je Zarja zdaj najpomembnejša, pa vseeno se ne sme pozabiti na njeno mamo. Kako se počuti, je kaj utrujena, je sploh že kaj jedla … »Ne bodi ljubosumna,« sem slišala enkrat. Joj, joj, to je tako daleč od tega čustva, da se sploh ne da opisati. Gre za skromno pozornost mame svoji hčeri, ki je nedavno rodila. Saj se izrazim, povem. In je bolje naslednjič. Ampak še naslednjič pa je znova enako. »Ja, Zarja ni mogla sama prit, sem jo morala pač jaz pripeljati …« Tako velikokrat rečem. Pa … ? Sprejeti. Tega sem se naučila. Sprejeti. Nekaterih stvari se pač ne da spremeniti. In zakaj bi grizla kamen?
V prejšnjem blogu sem zapisala nekaj teorije. Nekaj, kar sem razmišljala, skrivaj verjela, da je to tudi pri meni tako.
Danes – točno tako je! Zato zapis DANES nekoliko predrugačim, predvsem aktualiziram …
Šteje velikost mojega srca,
veličina mojega duha,
opojnost moje duše in ne
velikost mojega trebuha!
Prišla sem do popolnega zavedanja, da namen telesa ni, da je videti holivudsko, fotošopirano. Namen telesa tudi ni, da pritegne prijatelje, partnerje, uspehe, poglede najrazličnejših vrst. NE! Vse to delo opravita naš duh in naša energija.
Onadva počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu, kot je videz telesa.
Ker skozi njiju žari in deluje čarovnija telesa.
Glede še enega otroka. Mnogi so me po takratnem blogu spraševali, kakšno bo nadaljevanje.
Veliko sem premišljevala. Res veliko.
Zelo ljuba oseba mi je rekla, da navija za to in da če se ženska odloči, da bo imela še enega, moški itak sledi. Tudi ginekologinja mi je prijazno namignila, da nisem več najmlajša (no, ja, to leto praznujem na okroglo!) in da bi lahko res imela še eno bitjece ob Zarji.
Ampak ne morem preko svojega srca, ki se prebuja ob Zarji, zori z njo in se uči od nje.
Zarja je moja hči. In jaz sem mama Zarji.
To je to.
Vem, da se lahko »zgodi«. Tudi Zarja se je. In če bo tako, se bo rodila nova zgodba.
Zaenkrat pa pišem zgolj zgodbo o Zarji in z njo.
Dotlej pa uživam v zarji vsakega dne z Zarjo.
(Se morda nadaljuje …)
