In tako je tudi bilo. Vsak dan. Ne samo vsi naslednji petki 13-ega. Vsak dan je dobil nov vonj, je dehtel, je žarel v novih čistih barvah in se bohotil v tihem pričakovanju.
Ampak ljudje smo čudna bitja, brezobzirna v prvi vrsti do osebe, do katere bi morali biti najprej in tudi najbolj ljubeči – do sebe. Ko imamo vse pogoje, da bi lahko bili srečni (in roko na srce, ni treba prav veliko za to), se počutili izpolnjene in bi sijali od znotraj navzven, najdemo nekaj, kar v hipu razvrednoti in ubije to svetlobo. Tisto nekaj pa je v resnici tako brezpomembno, pa vendar v nekem trenutku tako močno, da poruši srečno kraljevino domačega obilja.
Kaj pomeni nosečnost za telo?
In kaj je že od 1. letnika srednje šole moj največji strah in groza?
Tako močno, da povzroči gnus in strašen sram nad lastnim telesom.
Dejstvo je, da se žensko telo popolnoma naravno prilagodi 9-mesečenemu bivanju in nenehni rasti otroka. Telo se zaradi te prilagoditve tudi popolnoma preobrazi.
Telo »raste«. Se širi. Ali, kot se še vedno zna oglasiti s tenkim piskajočim glasom moja hudobnica podnajemnica in največji kritik – debelost.
Partner mi večkrat reče, in s tem se načeloma tudi zelo strinjam:
Če je glava bolana, celo telo trpi.
Pa ne samo telo. Vse in vsi okrog tebe. Izkrivljena predstava o sebi ima lahko strašne posledice.
Četudi mi je bilo popolnoma jasno, da se telo v času nosečnosti spreminja, se nisem mogla in znala sprijazniti z dejstvom, da se zame pričenja novo obdobje – pridobivanja kilogramov in širjenja telesa. Zato sem še naprej redno trenirala in pazila na prehrano.
Pa mi je telo samo kmalu povedalo (čeprav samooklicani »strokovnjaki« še mnogo mnogo prej, ker nekateri ljudje se čutijo dolžne deliti nasvete, za katere niso naprošeni, izražati mnenja, po katerih niso vprašani, in širiti neutemeljene strahove, ki izvirajo iz njihove lastne prestrašenosti), da ne zmore več toliko kot prej.
In najprej so odpadle moje omiljene visokointenzivne vadbe (BODIFIT BURN koncept), kmalu pa so sledile še ostale … Četudi sem z jogo vztrajala še najdlje, pa mi je naraščajoč trebušček onemogočal marsikateri položaj. Zato sem se obrnila na Marka, ki je zame največji mnogoplasten strokovnjak, človek res posebnega kova in z znanjem, ki te pripelje do rezultatov, da mi pripravi prilagojen trening, da lahko vsaj na fitnesu izvajam svoj trening. Pa mi ni bilo namenjeno … Kot da bi izpustili iz Butal pretkanega duha, je omrežila ves svet in onemogočila vse – njeno veličanstvo korona oz. njegovo veličanstvo covid. In je vadba v meni zelo ljubem okolju odpadla.
Četudi mi je mama rekla, da sem lepa in ljubka nosečka s komaj vidnimi dodatnimi kilogrami (pa saj vemo, da so mame subjektivne in da je zanje njihov otrok vedno lep in najlepši), in četudi me je partner razvajal z »moja lepa nosečka«, to ni pretehtalo, ko je šlo druge komentarje na račun mojega telesa. Ni enostavno, če ti nekdo v takem ranljivem obdobju reče happy hypo. Četudi sem vedela, da gre za nedolžno zbadljivko, katere namen je mene razvedriti, sprostiti, nasmejati, pa tega v tistem trenutku nisem tako dojemala.
Ker – kaj pa je sploh lahko ljubkega v tem, če te nekdo primerja z nilskim konjem?
Ampak danes vidim drugače.
Nosečnost je zame res posebna življenjska lekcija.
Sprejela sem.
V glavnem sem sprejela – priznam, da v celoti še zmeraj ne. Še zmeraj se vsakič borim, ko moram ali na delovno mesto ali se dobim s kom, ki me že dolgo ni videl. Ker ljudje te hočeš nočeš pač primerjajo s telesom, kot so ga nazadnje videli. Nekateri pa ti morajo to tudi v najrazličnejših oblikah tudi na glas povedati. Kot da sam ne veš, da si se ali zredil ali imaš novo frizuro ali mozolj na čelu ali …
Skratka, v glavnem sem sprejela dodatne kilograme. In v glavnem sem sprejela, da sem manj fit. Zelo mi je pomagalo branje ene posebne knjige, kjer piše, da se žensko telo v času nosečnosti ne redi, ampak raste na najboljši možen način.
Zato me pogreje in obremeni in razžalosti, ko prijateljice, sodelavke, ki imajo res lepo fit telo, rečejo, da so debele. Zmeraj pomagam in skušam pregnati ta neumni oblak ter priklicati sonce v njihove misli. Lepa si! Posebna si! In lahko si ponosna na svoje telo!
Ampak moje telo je moja borba, ki jo bom verjetno nekaj časa še bojevala.
Nosečnost in spremembe telesa. Noro, kaj se dogaja s telesom. In nori občutki, ko v svojem trebuhu čutiš glavico, rokice …
In bitje v tebi potrebuje ime.
Kaj izbrati?
Že od nekdaj sem za naravne in preproste zgodbe. Brez kiča, lišpa, novodobnih izumetničenih in kao modernih instant različic narave … Če pa narava sama nudi toliko lepega. In narava je v resnici polna čudovitih imen.
Zala, Mila, Duša, Zarja, Živa, Zora, Jagoda, Izabela …
Čisto vsako je slovensko, naravno in nosi v sebi nek naraven pomen.
Katero izbrati?
Če bi bil fantek, bi bilo ime že zdavnaj odločeno.
Val.
Ker me je zajel val življenja, izkušenj, navdiha in ker je partner sam izjemno povezan z vodo.
Ampak pričakujem punčko.
In poklicalo me je ime Zarja. Ker gre za prelep naraven pojav, ko se nebo obarva rdeče in ki napoveduje dan. Sončni vzhod. In ker gre za prelep naraven pojav, ko se nebo obarva rdeče, ki polepša vsak konec dneva in večer. Sončni zahod. Zarja kot nežno upanje, tiho veselje, čista radost, milo hrepenenje.
Seveda pa je fajn, če se z imenom strinja tudi partner. In moj, četudi mu je Zarja sicer všeč, navija za drugo ime. Vsakič, ko me poboža po trebuščku, nagajivo reče: »No, Živa, kako si kaj danes?«
Ampak nekaj časa za usklajevanje še imava. 14. junij, tak je namreč predviden datum poroda, je še daleč.
No, v resnici ni. Še posebej, če imaš pred sabo toliko neurejenega in še neusvojenega – otroška soba, znanje o rokovanju z dojenčkom, kako hraniti, kdaj, kako vedeti, kaj hoče … To me je vedno zanimao, ko sem opazovala druge mamice in so njihovi otroci nekaj momljali v zame povsem in docela nerazumljivem jeziku, one pa so točno vedele, kaj jim govori, kaj jih sprašuje, kaj želi … in mu povsem naravno odgovorile …
Od kod to znanje? Bom to jaz sploh znala, zmogla? Kdo mi bo prevajal, ko in če otroka ne bom razumela?
Ja, 14. junij je presneto blizu …
(Se nadaljuje …)
