»Ampak nekaj si zapomni, to ti res polagam na srce. Ne poslušaj drugih! Ne dovoli, da se vtikujejo in delijo nasvete, menja, poglede … Poslušaj samo sebe! Ti sama najbolje veš in čutiš, kaj je za tvojega otroka najbolje.«
Odkar je znano, da sem noseča, ni bilo niti ene mamice, ki mi ne bi svetovala točno tega. Besede so bile sicer druge, različne, kot njihovi značaji in pogled na svet, a pomen – enak.
Ne dovoli, da ti mnenja drugih krojijo usodo, vplivajo na tvoje poteze.
Ne poslušaj mnenja drugih ljudi, ker izhajajo iz sebe, iz svoje zgodbe, iz svoje izkušnje.
Tako je! Moja izkušnja ni tvoja izkušnja. In nikoli ne bosta enaki!
Ampak nasvetov drugih glede nasvetov drugih si ne jemljem k srcu. Prisluhnem, prikimam, se nasmehnem. V sebi pa tako vem, da točno tako je. Ker tako živim.
Če bi poslušala nasvete drugih, ne bi bila z moškim, s katerim sem, ne bi imela službe, ki jo imam, ne bi čutila, kot čutim, ne bi doživela vsega, kar sem … In zagotovo ne bi rasla, postajala boljša in se brusila v diamant! Četudi kdaj (za koga drugega) zaletava, pa sem vedno sledila navdihu srca. Pri meni ima srce mnogo močnejši pogon oz. motor kot razum. In to mi je všeč!
In verjamem, da je vse vesolje na strani osebe, ki verjame, vztraja, sledi sebi. Še ena, ki sem jo zarezala v kožo.
The Universe Always Falls In Love With Stubborn Heart.
Zato kdaj tudi padem. No, roko na srce – padla sem res ogromnokrat. In velikokrat se nisem naučila lekcije. Zato mi je življenje dalo priložnost, da ponovim vajo. In sem jo ponavljala. Dokler nisem spoznala. Ker enkrat se prime tudi takega trdovratnega in vztrajnega preizkuševalca lekcij, kot sem jaz. In sčasoma odpade navlaka. Nepotrebna »dodatna oprema«. In vedno bolj siješ. Pa seveda še padem, se prenaglim, ne premislim, nisem taktna ali diplomatska (tega niti ne znam). Ampak taka pač sem. Ker živim, kot čutim. In ničesar ne bi spreminjala. Ničesar. Res je, niti izkušnje splava pred leti.
Včasih, ampak res včasih, me malo zaskrbi, kako bova z Zarjo zaradi mojih srčnih reakcij, ki so po navadi pre-hitre, pisali najino zgodbo. Pa se hitro pomirim. Kot si pisala svojo, boš tudi vajino. Vse bo redu. Nikamor se nama ne mudi. Kot se mi pri 25-ih ali 30-ih ni mudilo z družino, kar je po mnenju drugih najbolj primeren, da ne rečem popoln čas za ustvarjanje družine, se mi tudi danes ne. Verjamem, da kjer ti je namenjeno biti oz. kamor ti je namenjeno priti – tja boš zagotovo prispel pravočasno.
Nisem človek načrtov. Kar mojega partnerja strašno ujezi. Ker on je en sam načrt – do kdaj, koliko, za kaj … Razen, kadar gre za najine moto dogodivščine. Tam načrte pusti doma in se prepusti. Sicer pa trdovraten načrtovalec. Ampak še dobro, daje en tak v družini. Jaz se pač prepuščam življenju. Kako naj imam načrt B, če niti A-ja nimam? PREPUŠČAM SE ŽIVLJENJU! Morda res kdaj nisem šla, kamor sem bila namenjena, a prepričana sem – in v to trdno verjamem – da sem točno tam, kjer moram biti. In sem zadovoljna. Ko stopiš z bremze in spustiš ročno zavoro – zaživiš. Življenje pride k tebi. In V TEBE!
Nekoč mi ata nikakor ni verjel, da sem srečna. Starejši partner, brez otrok, podnajemniško stanovanje, hektična in slabo plačana služba.
Ata, ampak jaz sem ok. Srečna sem.
Kako si lahko srečna, če živiš v TAKEM?
Ni verjel in mogel sprejeti, da je lahko nekdo zadovoljen s takim življenjem. Starši imajo za nas vedno neko drugo sliko. Radi rišejo klišeje in jih postavijo v svoje okvirje. In nato kljukajo, če se vse ujema z realnostjo. In si mislijo za svoje otroke: če še ni tako, je to verjetno zgolj faza, bo že minilo. Jaz pa sem si mislila obratno. Samo fazo ima, ga bo že minilo. In ga je! Danes mi verjame. In se veseli z mano. Čeprav si je zame naslikal drugo sliko, pa je sprejel tudi to. In se smehlja in veseli z mano.
Zarja bi naj posijala v moje življenje 14. 6. Torej točno čez 7 dni – prihodnjo nedeljo. Ampak sem se malo pogovorila z njo. Glede načrtov prihoda. In sva se uskladili za drug termin. Malo bo še počakala in zadehtela 16. 6. Pa da vidim, kako bo »ubogala« mamo oz. ali se bo držala najinega dogovora. Ker nimam še vsega spakiranega. Moja torba je na 90 % vsega, kar mora biti v njej, Zarjina pa na 60 %. Ampak danes je 7. 6. Nekaj dni še imam, da vse uredim.
Včasih se mi res zdi, da je postalo moje življenje precej dolgočasno v smislu nič več drame, preizkušenj, žalosti. Ljudje pa imajo radi dramo, dogajanje, senzacijo, prepire, zamere … Zakaj sicer so najuspešnejše ravno oddaje, ki producirajo to ne le med TV-gledalci, ampak med samimi »igralci (govorim o t. i. big brother in kmetija zgodbah)? Zato morda (trenutno) tudi moji zapiski niso več tako mamljivi.
Ampak ta notranji mir oz. to mirno gladino reke sem si pridelala. Zaslužila. Dobro mi je! Res pa je, da je morda to obdobje hkrati tudi zatišje pred (ne, ne nevihto!) novim povsem neznanim vremenskim pojavom …
Zatišje pred Zarjo …
(Se nadaljuje …)
