Kako sem? Napeto. Nikogar več ne morem poklicati, brez da ne bi bilo vprašanja, če je že, če se dogaja. Vsak najprej pomisli, da kličem, ker imam v naročju končno Zarjo.

Ker s partnerjem nisva (še?) poročena, se mi je postavilo naravno vprašanje. Kako se bo Zarja pisala? Naj ima moj ali njegov priimek? Seveda je on predlagal svojega. Pa jaz? Naj bom jaz edina črna ovca v družini z drugačnim priimkom?

Ne vem, koliko si druge ženske dejansko želijo poroke s partnerji, vem pa, da jih ni veliko, ki bi gojile močno hrepenenje do tega izpovednega dejanja ljubezni.

Spomnim se, kot bi bilo včeraj, pa je od tega že približno 8 let. Ker sem si želela biti njegova žen(sk)a, ker sem želela krono najine ljubezni in ker on ni kazal posebne žeje, da bi to sam izpeljal, sem se odločila to izpeljati sama. Ker – kje pa piše, da mora moški zaprositi žensko? To je nekako uveljavljeno prepričanje, usidrano globoko v maske, ki pa nima neke utemeljene osnove. Če ljubim in si nekaj želim, po nečem hrepenim, to tudi pokažem, naredim nekaj zato. Zdaj že veste, da nisem ne kliše in da nikakor ne živim stereotipnega življenja. Mene se ne da postaviti v okvir oz. obdržati tam. Je sosed pred dnevi dejal, ko sem mu omenila, da partner sicer še vedno bi imel Živo, a mu je Zarja vseeno zelo pri srcu, da otrok ne potrebuje tega imena, ker »živa itak bo, ker bo zagotovo po mami«. Rešeno!

In ker se ne pustim uokvirjati, ker me to duši, sem se odločila nekaj narediti za to. Na svoj način.

Treba je tvegati.

Čudež življenja resnično doumemo šele tedaj,

Ko dopustimo, da se zgodi nepričakovano.

(P. Coelho: Ob reki Piedri sem sedela in jokala)

Zaprosila ga bom.

Želela sem lesene prstane. Obožujem naravo, njene darove, njen vonj, melodijo. Našla sem nekoga, ki izdeluje tudi lesene prstane in zanj naročila takega lepega temno rjavega, zase pa enakega, le da ga krasi rdeča gozdna jagoda (rdeča kroglica je zgoraj). Gozdna vila, tako se rada imenujem. Vse sem pripravila, tisto jutro sem vadila govor, kaj in kako bom povedala. Bil je velikonočni ponedeljek. Šla sva na izlet nekam pod Pohorje, kjer je bil še sneg. Gazila sva po snegu, se ustavila na neki kmetiji na borovničkah in se počasi odpravljala.

Ne vem, kako bi se odvrtelo, če bi postavila zgolj eno vprašanje.

Jaz sem pač želela potrditev. In to ga je prestrašilo.

Po krajšem izpovednem začetku sem vprašala, če bi bil moj moški za vse življenje.

Popolnoma ga je presenetilo. Sploh ni vedel, kaj sprašujem.

Ko sem odprla majhno zeleno škatlico z izbranima prstanoma, se mu je šele posvetilo.