Vsi, ki spremljate moje zapiske od začetka, se ne boste čudili reakciji, ki je sledila. Ker ste ga do sedaj malce že spoznali. Mojega partnerja namreč.
Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij.
»Ampak nekaj si zapomni, to ti res polagam na srce. Ne poslušaj drugih! Ne dovoli, da se vtikujejo in delijo nasvete, menja, poglede … Poslušaj samo sebe! Ti sama najbolje veš in čutiš, kaj je za tvojega otroka najbolje.«
In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! J
In tako je tudi bilo. Vsak dan. Ne samo vsi naslednji petki 13-ega. Vsak dan je dobil nov vonj, je dehtel, je žarel v novih čistih barvah in se bohotil v tihem pričakovanju.