Zapiski neke nosečke

Imam Facebook profil, a sem na njem bolj mrtva kot živa. Recimo, da obstajam. Imam ga, da kaj preberem, se nasmejim, zgrozim …

Tudi 20. junija 2020 je bila sobota. Kot danes (20. 2.) – točno 8 mesecev pozneje.

Koliko vsega se je zgodilo. Pa vendar v svojem bistvu ostaja vse enako.

Vsi, ki spremljate moje zapiske od začetka, se ne boste čudili reakciji, ki je sledila. Ker ste ga do sedaj malce že spoznali. Mojega partnerja namreč.

Tišina.

Molčal je.

Moram ponoviti.

Še vedno  ne morem verjeti, da sem mama.

Še vedno ne morem verjeti, da imam hči.

Race, kako ste butaste! Sem si rekla po tem zanimivem dogodku. Prav jezna sem bila, četudi sem imela na zizi priklopljeno Zarjo.

Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. 

Ne morem verjeti.

Dočakala sem 14. junij – predviden datum poroda.

In dočakala sem ga še vedno noseča.

Kar mi je dejansko prav všeč. Se Zarja očitno drži najinega tihega dogovora.

»Ampak nekaj si zapomni, to ti res polagam na srce. Ne poslušaj drugih! Ne dovoli, da se vtikujejo in delijo nasvete, menja, poglede … Poslušaj samo sebe! Ti sama najbolje veš in čutiš, kaj je za tvojega otroka najbolje.«

In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! J

In tako je tudi bilo. Vsak dan. Ne samo vsi naslednji petki 13-ega. Vsak dan je dobil nov vonj, je dehtel, je žarel v novih čistih barvah in se bohotil v tihem pričakovanju.