Ko so sestre prišle do mene s tisto tabletko in navodilom, kaj, kam, kako, se mi še sanjalo ni, koliko velikega je pravzaprav pred mano zaradi te ene mini tabletke. Za katero sem se sama odločila.
Na koncu koncev te v resnici ne more nihče v nič prisiliti. Sam se moraš odločiti.
Kdo pa je gospodar našega življenja, če ne mi sami?
In potem je sledilo čakanje.
Da tabletka »prime«.
Da sproži proces, zaradi katerega smo se zbrale v tej veliki, pusti, bledo rumeni sobi. Videla sem, kako se je pričelo dogajati pri drugih. Kričanje, klicanje »mamica, mamica«, bruhanje, bljuvanje, grozeče trpeč, a molčeč izraz na obrazu … Na nič takega nisem bila pripravljena. Vse me je polnilo z nemo grozo in pričakovanjem.
A pri meni še kar nič.
Pričela sem upati, da me bodo posledice dogajanja zaobšle. Da mene ne bo bolelo. Dejansko so mi tudi vsi modrostni zobje zrasli – še sama ne vem, kdaj. Kar imela sem jih vse naenkrat. Tako mi je zobozdravnik rekel pred leti, ko sem ga vprašala, če jaz sploh imam že modrostne zobe. »Imaš ja, vse.«
To me je pomirilo in nalilo upanja. Morda pa je že za mano …
Ne vem, kako dolgo je trajalo, a kmalu so nekatere imele že vse za sabo.
»Splav je bil uspešen,« sem slišala nekje v daljavi.
Kako nemogoča povezava besed. Kako neusmiljen in posmehljiv zven. Ampak bilo je za njimi. Čakal jih je počitek. Ponudili so jim kosilo.
Jaz pa sem še kar čakala. Nič se še ni pričelo dogajati. Ničesar nisem še čutila. Kmalu pa sem začutila ščemenje v rokah n nogah. Ravno takrat je prišla mimo sestra in me vprašala, če kaj boli. »Malo me, ampak je ok.« Ampak potem …
Bilo je kot velikanski tsunami. Počasi in v vsej strašni mogočnosti in surovi veličini se je počasi valil nadme, dokler ni imel povsem v oblasti vsakega vlakna mojega telesa.
Take bolečine, sploh je ne znam opisati, nisem čutila še nikdar dotlej. In tudi do današnjega dne še ne. Molčala sem. Stiskala zobe. In čakala, da mine. Ker prej ali slej mine – vse. Ampak ni me izpustila iz krempljev. Še več. Bolečina je samo naraščala, pridobivala na nečloveški jakosti vse do te mere, da mi je pričelo telo krčiti oz. vleči skupaj. Prsti na rokah so se sami pričeli upogibati oz. krčiti, nisem jih več čutila. Imela sem občutek, da se vsak del telesa posebej zvija in otepa te silne bolečine. Zaman. Očitno me je sestra opazila, ker je tedaj prišla do mene in vprašala, če me boli. Samo odsotno sem prikimala. To je vse, kar sem zmogla. In molčala. Odšla je in se hitro vrnila z drugimi sestrami ter nekim aparatom, ki so mi ga pričvrstili na od bolečine ukrivljene prste. Polagoma se je tsunami polegel. Počasi sem vsa prepotena in utrujena pričela padati v nek omotičen spanec, dremavico ali nekaj takega … Ko sem se nekoliko zdramila, sem bila lačna, lačna, tako lačna … Veselila sem se, da dobim nekaj za pod zob. Kot druge punce, ki so že »uspešno splavile«. »Gospa, žal nam je zmanjkalo kosil. Vam prinesemo kaj drugega?« Odkimala sem povsem nemočna. Čeprav bi dala vse za en navadni jogurt. Tolažila me je misel, da grem tako kmalu domov, kjer bom nekaj pojedla. Najhuje je že tako za mano.
Tako sem mislila.
Nato pa je prišel gospod v beli halji in se ustavil pred mojo posteljo. Vzel je list, ki je bil pripet na postelji, in poklical sestro. Njegovih besed ne morem pozabiti. Pa ne točno besed, ampak tona in barve glasu, s katerimi jih je izrekel. Ena sama strašanska brezčutnost.
– Zakaj ste jo dali na aparat?
– Gospa je bila v hudih bolečinah.
– Je bilo to res nujno?
Ne spomnim se več, kako je argumentirala svojo odločitev, ki je meni pomagala. Spomnim se le še, da je nekdo rekel, da nisem splavila, a me bodo vseeno spustili domov. Naj pač pazim, ker se bo zgodilo najverjetneje pozneje, doma. In naj imam ves čas krvavitev vložke.
Do avta sem hodila kot mesečnik. Vse je bilo zamegljeno. Nerazumljivo. Kako to, da so me pustili domov, če pa postopek, zaradi katerega sem prišla v bolnišnico, še ni bil zaključen? Še dobro, da je bil petek, četudi petek 13., da sem se čez vikend »pomirila«, da se je postopek zaključil, da sem lahko v ponedeljek nadaljevala z življenjem, kot da se ni nič zgodilo.
Pozneje sem se velikokrat spomnila te izkušnje, predvsem bolečine in razosebljenja. Ampak življenje je silno teklo svojo pot dalje. In v meni je znova pljuskal življenjski sok.
Zakopala sem dogodek. Zakopala bolečino.
Ljudje smo res do popolnosti izmojstrili »veščino« zakopavanja in skrivanja pod preprogo.
Vse do trenutka, ko se je na testu nosečnosti oktobra 2019 znova pokazalo tistih nekaj milimetrov črtic. Ti milimetri so me znova ujeli – povsem nepripravljeno. Ničesar nisva načrtovala. Še videla sva se tisto poletje samo nekajkrat, pa še to samo za kak dan ali dva največ; zaradi njegovih dolgih službenih odsotnosti.
Kako je to mogoče? Nikomur nisem zaupala, da sem morda res noseča. Najprej sem želela potrditev ginekologinje. Testi nosečnosti so vendarle »le« 99 % zanesljivi. Morda sodim v tisti 1 % …
23. oktober, dan pregleda pri ginekologinji.
»Ja, res ste noseči. Čestitam! Gre za zdravo, vitalno nosečnost.«
Kakšna fuzija občutkov v glavi – neopisljivo. Čestitam – čemu? In potem je naredila nekaj, kar me je premaknilo in se me dotaknilo. Po ordinaciji je zadonel nežen in mil srčni utrip bitjeca, ki sem ga nosila v sebi. A kmalu spet občutki, kaj naj naredim, kako naj se odločim … Strah, panika. V katero smer naj zaplujem? Zdravnici nisem znala povedati, če mi naj pripravijo materinsko knjižico, nisem vedela, kaj naj … Vzela sem si nekaj dni razmisleka. Rekla sem, da javim odločitev čez nekaj dni.
Ampak – zavedanje realnosti, ki je prežala name, me je kmalu postavilo v kot.
Kako naj izpeljem naslednji dan? Kaj naj povem? Naj povem, kot je? Kako bo on reagiral?
Totalna zmeda.
Naslednji dan sem bila namreč dogovorjena za sestanek in podpis pogodbe z direktorjem organizacije, v katero sta me vlekla srce in duša in kjer bi naj nastopila novo službo 1. 11. Kako pomenljiv datum.
Jaz pa noseča.
Povsem novo dejstvo zanj, ki je močno računal name …
Naj mu povem? Kako bo sprejel? Bo to vplivalo na podpis pogodbe?
(Se nadaljuje …)
