Vsi, ki spremljate moje zapiske od začetka, se ne boste čudili reakciji, ki je sledila. Ker ste ga do sedaj malce že spoznali. Mojega partnerja namreč.
Tišina.
Molčal je.
(No, v njegovem prevodu – razmišljal.)
In še je molčal.
»Otroka?«
»Ne, kozo bi imela,« sem si mislila, kot da ni jasno slišal mojega vprašanja. A ljudje s ponovitvijo vprašanja običajno skušamo le eno – pridobiti še nekaj dodatnega časa za razmislek.
Tokrat sem molčala jaz.
»Ti to res?«
»Ja.«
In spet – tišina.
Ker sem vedela, da sem ga postavila pred (pre)težko vprašanje in še to preko telefona, sem pretrgala tišino in hitela pripovedovati nekaj drugega.
Da nama ta tema oziroma ta pogovor ne bo ušel v živo, sem vedela. Zato sem zgodbo pustila, kot bi se lepo izrazila – v valilnici želj.
Za vse pride čas.
Tudi za Zarjo je prišel. In to povsem nepričakovano.
In čez nekaj dni bo Zarja žarela na tem planetu in ob meni že peti mesec.
»Zdaj bi bil pa že čas, da se navadiš na to!« me je ošvrknila sestra, ko sem morala znova ponoviti, četudi zveni še tako izmišljeno, pa je tako res.
Še vedno ne morem verjeti, da sem mama.
Še vedno ne morem verjeti, da imam hči.
Morda zato, ker ni bila načrtovana oziroma ni bila neka neskončna želja (se pa je seveda razvila v to) in »projekt« dveh, ki se imata rada. Ampak je povsem presenetila – kot zvezdni utrinek na globokem zvezdnatem nebu.
Še vedno smo in sva super. Teh čudnih koronačasov sploh ne občutim. Prepričana sem, da se Zarja ne bi mogla roditi ob boljšem času. Ker uživamo doma, hodimo na sprehode, smo zunaj, se predajamo jesenskemu soncu in bogastvu barv, ki nam jih podarja narava, se igramo, kopamo, beremo … Sem v najboljši možni različici karantene! Če ne bi gledala poročil tu in tam, sploh ne bi vedela, da smo sredi epidemiološke krize.
Lepo je biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove z nasmehom in iskrivim pogledom. Tako zaupljivo in predano. In to so moji trenutki popolnosti.
Počutim se popolno. Diham popolnost. Žarim popolnost. Sem popolnost.
Ampak to so trenutki, ki jih (pre)pogosto preseka vihar samopodobe.
Še vedno sem tako ranljiva na tem področju. Nedavno me je spreletel spomin, ki mi je marsikaj sicer pojasnil, a vseeno vlil kar nekaj soli na odprto, krvavo in še nezaceljeno rano.
Drugi razred osnovne šole. Jaz nagajiva, navihana, vedno nasmejana in dobre volje. Pozitivna. Zelo samozavestna. In – debelka. Kakorkoli obračam, dejstvo je, da sem bila že takrat bucka. Okroglolična in zalita. Ker če kaj, sem pa oboževala hrano in vse obrede in praznike, ki so povezani z obilnim prehranjevanjem. Ampak sebe sploh nisem dojemala, kot da je moje telo grdo, debelo ali da odbija. Bila sem kot tiste male čivave, ki sploh ne vejo, kako drobne so v primerjavi z labradorcem ali ovčarjem, pa se vseeno silno zaganjajo vanj in ga reveža tako oblajajo, da sam ne ve, kaj bi s sabo …
Taka sem bila. Povsod me je bilo polno. Mojega smeha, dobre volje, prijaznosti, odprtosti, veselja do vsakega dne. In prišla je prva ljubezen. Ime mu je bilo Mišo. Strašno všeč mi je bil. Od pogledov in norčij je kmalu prišlo do prvega poljubčka. Ampak čisto nedolžnega. V telovadnici oziroma garderobi pred uro telovadbe. Bila sem v nebesih. Lebdela sem. Vse je bilo rožnato, sončno in sladko.
In trajalo je točno en dan.
Ker naslednji dan mi je prišla ena sošolka – ena od dveh glavnih kokoši v razredu (v vsakem razredu je kakšna t. i. samooklicana alfa samička, lepa, vitka, kao glavna) – to mimogrede povedati. Pohod smo imeli. Jaz sem se tako lepo oblekla in komaj čakala, da ga vidim. Ko smo začeli hoditi, mi je bilo čudno, da se zadržuje nekje zadaj in se pogovarja z alfa samičko in tudi (ja, tudi tega smo imeli, hartbrejkerja) alfa samčkom. Nato pride do mene ta punca in reče:
»Mišo sporoča, da nista več skupaj.«
Nasmejala sem se. To delam že od nekdaj. Nasmeh je moja obrambni mehanizem. Solz ne pokažem.
»Pa veš, zakaj?« je bila nadležna.
»Ja, vem, ja.«
Seveda, da nisem imela pojma. Tudi sanjalo se mi ni. Ampak nisem želela izpasti glupo. (Danes vem, da je bolje izpasti glup kot iz aviona. 😀 )
Nisem želela dati občutka, da oni o mojem fantu vejo nekaj več kot jaz – njegova punca.
Ampak ona je morala izstreliti poslednji uničujoč metek.
»Ker si debela.«
Spet sem se nasmejala. A hodila pogumno in močno dalje.
Nisem dala vedeti, da me je prizadelo. Da sem kričala od bolečine in nemoči.
Samo hodila sem dalje …
Pozneje, veliko pozneje in mnogo prepozno sem zvedela, da je to storil pod pritiski alfa samcev. Ker ne spodobi se, da nekdo hodi z »bajso debelajso« – tak vzdevek sem imela. In, ja, sedaj že veste – vsakič, ko sem ga slišala, sem se nasmehnila osebi, ki mi ga je »podarila« …
Samopodoba. Odnos do telesa pa kakršnekoli oblike je že v vseh teh letih bilo se od tistih dni ni nikoli več spremenil.
To je ostalo. In se poglabljalo. Živi z mano. Strašen podnajemnik. Strašen.
Ampak tega mora biti konec.
Po porodu oziroma po nosečnosti je žensko telo spremenjeno. Četudi smo ženske superjunakinje, ker v resnici premaknemo vse svoje notranje organe, se zredimo za kar nekaj kilogramov, da na svet pravimo darilo – otroka, pa na nas nekatere prežijo izzivi, ki se jih nikakor ne lotimo kot superjunakinje. Govorim o sebi! Moj odnos do sebe, kot že veste, se je strahovito in rapidno slabšal.
Čas je bil, da nekaj ukrenem.
Fizično in psihično.
Za fizično je bil en sam odgovor. V hipu sem se na pomoč obrnila na strokovnjaka, ki je hkrati moj šef in tudi prijatelj. Marko se je takoj odzval mojemu klicu na pomoč. Pomagati, da se oseba v svojem telesu znova počuti fit, močno, gibljivo in čvrsto. Lepo.
Ok, priznam, tukaj sem res čutila vpliv korone, ker so fitnesi in s tem osebni posveti povsem zaprti, onemogočeni. Kako naj treniram, ko ne vem, kaj, kako, koliko … A Marko je že v prvem covid valu mislil na vse. Vsaka čast!
Medtem ko so nekateri tarnali in obupovali, je on ustvarjal. Tako kot seme, ki raste brez zvoka, v tišini. A drevo pade in povzroči močan hrup. Uničenje ima strašen in glasen zvok, ustvarjanje je tiho. To je moč tišine.
Prek telefonu me je usmeril na BODIFIT Play – zame najboljši portal in mega supermarket, v katerem so čisto vse police založene in naložene z najrazličnejšimi vadbami, tehnikami, gradivi. In te police redno polnijo! Svetoval mi je, kaj naj kateri dan izvajam, kolikokrat in kako.
In sem pričela. Proces se je začel. Redno. Dosledno. Vsak dan. Nekako najdem in naberem ta čas zase. Zaenkrat uspešno. Priznam. Ni enako. In ne more biti enako, kot če bi bila v živo z njim kot svojim osebnim trenerjem v fitnesu, je pa vseeno najboljši možen približek tega. Ker vadbe na portalu v glavnem izvaja on. In tako dejansko vadim z njim.
Hitim za rezultati. A jih še ni. Neučakana sem. Ampak dosegla sem nek notranji mir, ker sem stopila na pot. Ker sem pričela delati za fizično plat svoje skrhane zgodbe in podobe.
Psihična plat se počasi prebuja. Zelo počasi. Da se pokrpam in pozdravim čimprej, sem poiskala tudi strokovno pomoč – pogovor z osebo, ki ima znanje in izkušnje s tega področja, se mi zdi najboljša dopolnilna dejavnost k treningom z Markom.
Ker želim biti zgled Zarji. Svobodna, neobremenjena, razigrana, odprta, navihana, polna življenja, radosti in želje po dogodivščinah.
Ker šteje velikost mojega srca in ne velikost mojega trebuha!
Prišla bom do popolnega zavedanja (tudi v praksi, ker v teoriji mi je to povsem jasno), da
namen telesa ni, da je videti holivudsko, fotošopirano. Namen telesa tudi ni, da pritegne prijatelje, partnerje, uspehe, poglede najrazličnejših vrst. NE! Vse to delo opravita naš duh in naša energija.
Onadva počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu,
kot je videz telesa.
Ker skozi njiju žari in deluje čarovnija telesa, moč in funkcionalnost našega neumornega stroja.
Ker telo ima eno samo nalogo – da nas varno ponese skozi pustolovščino življenja, da našemu duhu omogoči doseči svoj potencial, da naši energiji da krila.
To je to.
Zarja, učim in urim se, da bom najboljša možna različica sebe, ki te bo varno in ljubeče po-peljala skozi življenje …
(Se nadaljuje …)
