Imam Facebook profil, a sem na njem bolj mrtva kot živa. Recimo, da obstajam. Imam ga, da kaj preberem, se nasmejim, zgrozim …
Včasih, zelo redko sicer, ampak včasih pa res naletim na kaj takega, kar si moram shraniti, da večkrat preberem, ali kaj takega, kar me v trenutku razsvetli. Vrže na rit. Presune. Dotakne.
Pred kratkim sem tako prebrala status prijateljice (večno ji bom hvaležna za to objavo!), ki je vrgel moj um iz vseh okvirjev. Tako močna misel, da se je še tisto nekaj sranja kakosemdebelainšpehnata, kar pač še je prebivalo skrivaj v nekem kotu, pretvorilo v čisto zlato.
Ceni način, s katerim siješ.
Tako prebujenje in razsvetljenje sem čutila.
Prišla sem do popolnega zavedanja, da naša energija in duh počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu, kot je videz telesa. Ker samo skozi njiju žari in deluje čarovnija telesa.
Vsak je unikat. Vsak sije po svoje. Drugače. In prav vsak sij je poseben. Vsak od nas je poseben. Vsak ima nekaj, zaradi česar sije. Nekaj, kar ga dela posebnega. In točno zato je čudovit.
Kot sijemo, to smo.
In TO moramo ceniti.
Svetloba, čista svetloba smo. Zase in za druge. To spoznanje me je prešinilo še enkrat v zadnjem času …
Ko so bili petki rezervirani za noč,
ko so najbolj zgodnja jutra med tednom pomenila skok na fitnes za trening ali trim v gozd,
ko sem na vprašanje, če lahko pridem čez kako uro, odgovorila enostavno, da ja,
in ko je bila zarja zgolj eden od veličastnih in spektakularnih naravnih pojavov,
sva s partnerjem preurejala in prenavljala hišo, v katero sva se vselila.
Povsem nova je bila spalnica. Kakšne naj bodo stene v njej? Kako jih okrasiti? Vedela sem le eno – govoriti morajo zgodbo. Najino zgodbo. Strinjal se je (kakopak) s predlogom … Vse stene bodo bele, razen glavna, kjer bo postelja, bo globoko morsko modra. Na steni pa velika slika, ki sem jo našla nekje na spletu in jo želela na tej steni.
Divje morje, razburkano, veter, preteče temno modri valovi, pene, neurje, nevihta, razgibano modrosivo nebo … In sredi vsega tega divjanja – svetilnik. Miren. Mogočen. Čvrst. Sredi tega viharja.
In takrat sem pomislila …
… sem se majčke razveselila, ker je res lepa. Ampak napisa pa nisem začutila.
Danes ga! Kako je res!
Lepo je biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove z nasmehom in sončnim pogledom. Tako zaupljivo in predano. Moji trenutki popolnosti.
In ČETUDI je lepo biti mama, zaboli kdaj, ko te naenkrat več ni. Ko je za druge le še Zarja. Starši … Pridemo na obisk, že hiti mama k Zarji, jo že ima v naročju, se že pogovarja z njo … Jaz sem v ozadju. Zadnjič, ko je bila v žaru b-b-b-anja z Zarjo in me je vmes pogledala, sem rekla: »Ja, jaz tudi sem prišla zraven.« Saj vem, da je Zarja zdaj najpomembnejša, pa vseeno se ne sme pozabiti na njeno mamo. Kako se počuti, je kaj utrujena, je sploh že kaj jedla … »Ne bodi ljubosumna,« sem slišala enkrat. Joj, joj, to je tako daleč od tega čustva, da se sploh ne da opisati. Gre za skromno pozornost mame svoji hčeri, ki je nedavno rodila. Saj se izrazim, povem. In je bolje naslednjič. Ampak še naslednjič pa je znova enako. »Ja, Zarja ni mogla sama prit, sem jo morala pač jaz pripeljati …« Tako velikokrat rečem. Pa … ? Sprejeti. Tega sem se naučila. Sprejeti. Nekaterih stvari se pač ne da spremeniti. In zakaj bi grizla kamen?
V prejšnjem blogu sem zapisala nekaj teorije. Nekaj, kar sem razmišljala, skrivaj verjela, da je to tudi pri meni tako.
Danes – točno tako je! Zato zapis DANES nekoliko predrugačim, predvsem aktualiziram …
Šteje velikost mojega srca,
veličina mojega duha,
opojnost moje duše in ne
velikost mojega trebuha!Tako je tudi z nami. To je življenje.
Vsi ti valovi in nepredvidljivo morje – življenje. Mi pa smo svetilnik in smo sredi vsega dogajanja. In naša naloga je, da ne glede na razburkanost valov ohranimo mirnost in moč. Da zaupamo. Nič ne moremo. Razen ene stvari. Lahko sprejmemo. In nato uživamo, ko se morje umiri in posije sonce.
Že takrat sem si (skoraj preroško) kupila to sliko. A jo zares razumem šele danes.
40 let sem potrebovala za nekatera spoznanja. (No, čisto natančno, dobrih 39, 40 šele bom v jeseni.)
40!!!
Ampak to pomeni, da bom vsaj naslednjih 40 živela polno in ljubeče. Ljubeče do sebe in ljubeče do drugih. 40 let sem se učila, padala, vstajala, padala, padala … Danes vem, zakaj. Življenje me je obrusilo, da postanem najboljša različica sebe. Da bom lahko najboljša mama svoji zali Zarji.
Tudi vsakomur od vas želim: bodite svetilnik v svojem življenju.
V sebi imate toliko svetlobe. Podarite jo sebi. Vse ostalo bo uredilo življenje. Zaupajte.
Ko sijemo v sebi, sijemo navzven. Žarimo.
Bodite kot svetilnik sredi razburkanega morja – mirni, topli, predani, močni, čvrsti, pogumni in svobodni!
Rada vas imam!
Tamara
