Ne, ni bilo
filmske reakcije in navdušenja.
Joj, mačkica,
kako sem vesel. Super. Skupaj bova zmogla.
Ali karkoli
takega – ni bilo.
V resnici ni
bilo niti besede.
Od
vseh odtenkov veselja, odobravanja in sonca se na njegovem obrazu ni prikazal
niti eden. Niti en sam odtenek svetlobe. Zato pa je obraz prekrila množica
odtenkov sivine. Molčal je. In priznam, da me molk znervira. Iztiri. Vsaj
nekaj daj iz sebe, prosim, sem si mislila. A je kar molčal in
strmel vame.
Nič ne boš rekel?
Kaj pa naj rečem?
Odločila si se, kot si pač se.
Četudi sem bila razočarana in kar jezna nad
reakcijo, pa je iz mene privrela (ne vem, od kod in kako) ljubezen.
Vem, da bi bilo tebi
lažje in ljubše, če bi se odločila drugače, če bi sprejela enako odločitev kot
pred leti. Ampak ne morem. Ne morem niti nočem. Ne grem več skozi izkušnjo in
bolečino splava. Ker bom sprejela ta dar. Kaj ne vidiš, da je to darilo in
priložnost za naju?
Molk. Spet.
Razumela sem ga. Razlika v letih in izkušnja,
ki jo že ima za sabo, sta ga zaznamovali in imeli v popolni oblasti. Zato tisti
večer nisem nadaljevala z debato. Pustila sem ga, da prespi. Da prespim.
Vsekakor pa sem bila odločena – in to sem pred spanjem tudi na glas izrekla:
Otroka bom obdržala. To
majhno bitjece si je mene izbralo za mamo. Mene! Če imaš pomisleke in se nama
ne boš pridružil na poti, se bodo najine poti morale raziti. Otroku se ne bom
odpovedala. Vedeti pa vseeno moraš nekaj … Ljubim te. In najbolj vesela bom, če
greva na to pot SKUPAJ, če napišemo to zgodbo SKUPAJ. S tabo si želim
prihodnosti. Že od nekdaj. In še vedno.
Četudi so bili naslednji dnevi negotovi in
polni upanja, pa so bili hkrati tudi polni skritega pričakovanja. V meni je
raslo življenje. Končno je čez dolga dva dneva nek večer nebo obarval povsem
rdeče – v vse odtenke ljubezni.
Otrok je tvoj. In je
tudi moj. Je najin. Torej greva SKUPAJ v to zgodbo.
Na kratko – bila sem presrečna. Vse ostale
besede ali opisi so preskromni za opis tega doživetja. Razkril mi je svoje
strahove, skrbi, predstavil pomisleke. Ne verjamem sicer, da mu jih bom
kadarkoli uspela v celoti pregnati, izničiti. Vem pa, da ni bilo in ne bo
dneva, ko mu ne bom skušala pomagati, premagati strahu, preplezati ovire (v
glavi) in mu vsak dan znova izkazovati, da ga ljubim. Da je on moj moški.
Sledilo je kup testov in preiskav, ki jih mora
‘starejša nosečka’ (35 + let) dati skozi, da se prepričajo, da je z otrokom vse
v redu. Do takrat nisem še z nikomer delila novice. Samo žarela sem skrivaj.
Novico sem želela deliti s svetom šele, ko bodo vsi testi in preiskave za mano.
Zakaj bi prehitevala? Nikamor se mi ni mudilo. To je bilo samo moje.
Se pa je začelo prebujati vprašanje, katerega
spola bo otrok. Nisem ena tistih punc, ki bi ji bilo popolnoma vseeno, samo da
je zdrav. Žal. Želela sem fantka. Pa ne, ker bi bilo s punčkami kot takimi kaj
narobe. Ker je bilo z mano narobe. Zato!
Vem, koliko in kaj vse je morala dati skozi
moja mama (in seveda ata ter sestra), ko me je prav ob koncu osnovne šole na
prehodu v srednjo v svojo popolno oblast strahotno prevzela in mi ni pustila
dihati ali razmišljate drugače, kot je zahtevala zgolj in samo ona –
anoreksija. Iskreno, ne verjamem, da se je lahko človek kdaj popolnoma znebi.
Pa je najhujše obdobje trajalo približno 10 let. In odzvanja še danes … Ne
pomagajo niti zdravniki niti psihologi. Meni niso. Zelo dobro se zna ta gospa
potuhniti in tiho, a vztrajno kljuva v mislih (in deli nasvete) in srcu (in mu
dopoveduje ter predstavlja izkrivljene vsebine) vsakič, ko se zagleda v
ogledalu ali ko vidi na krožniku nekaj, kar bi utegnilo pritegniti na telo kak
kilogram več. In to je v glavnem vse. Vse. To je res naporna podnajemnica.
Nikakor si nisem želela deklice. Ker ne vem, če bi zmogla biti tako močna, kot
je bila moja mama, ki mi je šele čez leta priznala, koliko je v tistem najbolj intenzivnem,
invazivnem in strašnem obdobju prejokala in prebedela. Počutila se je povsem
nemočno. Otrok ji je hiral pred očmi, ona pa ni imela vzvoda, ki bi ji lahko
pomagal. Nočem dati skozi tega, kar je dala skozi moja mama!
Odločila sem se za telo precej invaziven poseg,
ki pa je zagotavljal skoraj gotove informacije glede morebitnih genskih okvar
otroka ter dal 100 % informacijo o spolu. Kako zelo sem čakala na ta izvid. Čez
dobre tri tedne je bil izvid končno v nabiralniku, kuverte sploh nisem upala odpreti.
šele čez nekaj ur sem jo znova vzela v roke. Ni genskih okvar, otrok je super.
Ampak …
Kaj pomeni, da kromosom Y ni prisoten?
Ja,
pod srcem nosim darilo življenja, ki bo očitno hkrati tudi moj največji izziv v
življenju.
Pričakujem
punčko. Priznam – bila sem potrta. Sprva. Ker me je hromel strah iz
preteklosti. Ampak po pogovoru s partnerjem, ki ima zelo zdrav odnos do
življenja in telesa, sem se popolnoma pomirila. Sprejela sem. Krč se je
sprostil. Življenje se je lahko pričelo pretakati in rasti v meni sproščeno z
vso silo.
In tako je napočil tudi čas, ko sem se odločila
novico deliti s svetom. Solze v očeh, objemi, čestitke, besede navdušenja …
Samo veselje se je širilo! Vsi so se veselili z mano. Prišel je tudi dan, da
novico delim s sodelavci.
Če ste spremljali mojo zgodbo od začetka,
poznate črno simboliko petka 13-ega . Takrat je bil sicer mesec
maj, pa vendar se je zgodilo na petek 13-ega, ko sem se odločila prekiniti tedanjo nosečnost.
In sedaj je bil december 2019, ko sem se
odločila, da novico o novem življenju v sebi delim s svojimi BODIFITOVCI. Bil
je 13. december 2019 – petek, 13. december 2019.
Skrajni čas, da petki 13-ega dobijo nov
odtenek, nov zven, da zadehtijo in zacvetijo …
(Se nadaljuje …)
