In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! J
In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! J Vedno, ko čutim v spodnjem predelu trebuha krče, si rečem, joj ne še danes, počakaj še malo.
Na kaj pa? Da bom pripravljena, da bom imela vse urejeno, da bom nakupila še zadnje stvari …?
Zveni znano? Morda tole bolj:
srečna bom, ko bom imela hišo/visoko plačo/prebelim hišo/zamenjam streho na hiši/otroci odrastejo/odplačam kredit … Nikoli končana zgodba! Samo nekaj prestavljamo in bi odlašali in še ne bi zdaj … V resnici pa je vse lepo, dobro in fantastično točno tako, kot je sedaj. Ta trenutek. Ta trenutek je v resnici tudi vse, kar zares »imamo«. Zakaj ga ne užijemo?
In tako se skušam pomiriti. Bo, ko bo. In takrat bo najbolj popoln trenutek. Ko sem mami zaupala, da me postaja strah, mi je rekla: »Glej, prej, kot bo, prej bo za tabo!« Priznam, ni me pomirila. Sem pa se nekako sama. Šele danes. Ker – zakaj komaj rojeno bitjece potrebuje novo fasado, zamenjano streho, otroško sobo, vsa oblačilca, pripomočke in podobno? Otrok potrebuje najprej Ljubezen, občutek varnosti in – roko na srce – mamino zizo. In to vse imam že sedaj.
Princeska ima končno tudi dokončno izbrano ime.
Zarja bo!
Zame ne samo jutranja ali večerna, ampak Zarja Življenja.
Zdravniki pravijo, da je majhna. Gracilna. Da ne raste dovolj, a vseeno je sprejemljivo. Sem pa zato na rednih opazovanjih. Ampak verjamem, da bo vse dobro. V mojem trebuščku si je ustvarila svoj brlog, ki ga očitno in predvsem občutno redno, pogosto, večkrat dnevno pošteno preuredi, premeče vsebino in s tem daje zunanjemu videzu trebuha povsem nove doslej še neznane oblike.
»Kje boste rodili? Ste se že odločili?« Vprašanje ginekologinje na nedavnem pregledu.
Ptuj. Ker je tam voda. In jaz si želim poroda v vodi.
Pa ne zato, ker pravijo, da bi naj bil manj boleč. To sploh ni moj prvi razlog. Šele tretji je ta.
Prvi je, ker je voda nekako okolje, iz katerega dete pride. In če pride iz znanega okolja v povsem neznano okolje oz. razmere, tj. zrak, je to zanj velik šok. Če pa se porodi v podobnem okolju, v katerem je bival celih 9 mesecev, pa je to manj stresno, prijazno. Ljubeče – tako se mi zdi. In še en pomemben razlog. Zame je pomembna simbolika vode.
V enem prejšnjih delov sem omenila, zakaj bi bilo ime za fantka, če bi seveda pričakovala fantka, tako lahko izbrati. Ker je bilo že odločeno in izbrano davno. Val. Ker je partner izjemno povezan z vodo. Njegov element je voda (želel je biti mornar na veliki ladji, ki burka širna morja, pa mu zaradi objektivnih zdravstvenih okoliščin ni uspelo; je pa v sedanjem poklicu vsakodnevno povezan z vodo, z reko Dravo, burka njeno gladino in uživa v svojem poslanstvu, četudi ni to to, kar je nekoč želel).
In porod v vodi bo imel za Zarjo oz. naju velik simbolni pomen. Ker gre za otroka, ki ga nisva načrtovala, a naju je povezal močneje, kot si bo kadarkoli predstavljal.
Povezal je tudi mojo družino – mama, ata, sestra. No, reči je že treba, da je mamo novica, da bo postala babica, obnorela. Izključno v pozitivnem smislu. Če ima pozitiven smisel lestvico od 1 do 10, mama dosega 74. Vsaj. Ker se veseli in pričakuje to bitjece tako močno in intenzivno kot vsi mi skupaj. In v tem trenutku, ko tole pišem, zazvoni na telefonu sms. In kdo je? Mama. In kaj piše? Nič. Ker slika pove več kot tisoč besed. Poslala mi je fotko. Ker ima sama doma vse mnogo bolj nared kot jaz. Delim to fotko z vami …
Nenehno preseneča. In je postala redna nakupovalka v otroških trgovinah. Mi je pred dnevi rekla, da pa nečesa res še nisem kupila – stekleničke.
»Mama, to pa zato, ker bom dojila. Ne potrebujem stekleničke.«
»Kaj pa če ne boš mogla?«
»Plan A je, da dojim. Ne bom se zanašala na noben plan B. Ker verjamem v A. Mama, jaz sem mama. Prosim poslušaj me in spoštuj, kar želim.«
»Ok, ampak dudo pa bo potrebovala. Tega tudi nimaš.«
»Ok, mama, ajde, naj bo duda …« Naj ima mama nekaj veselja.
In tako dnevno. To bo »zahtevna« babica. Tako je nabita s čustvi, da se komaj obvladuje. Posrečena je. Zarja je že zdaj tako zelo ljubljena. To me tako pomirja. In radosti.
In ko takole sedim in razmišljam, kaj naj delim z vami, da ne bodo same nosečniške podrobnosti, me je ujela misel, kako je življenje lepo. Se tega zavedamo? Ne! Mi ga prestavljamo. Nesporno prednost dajemo težavam, skrbem, pomislekom, jezi, zameram, negativnim interpretacijam … Medtem pa sonce sije na nas. Ves čas. Ampak ne. Mi prav nasilno z roko segamo po deževnih temnih težkih oblakih in ko se usuje na nas nevihta, tarnamo, ker nimamo ne dežnika ne dežnega plašča, tarnamo, ker nam pa res ni dano, da bi nam kdaj posijalo sonce, tarnamo, ker je hladno, ker piha, ker je mokro … Lahko pa bi se izvlekli tako preprosto in si rekli, da sta za mavrico potrebna dež in sonce. Še bolje pa, da bi bili hvaležna za vse, kot je, kar smo, kjer smo, s kom smo.
Ta tiha mirnost in hvaležnost valovi v meni že nekaj časa. In verjamem, da to gradi lepoto posameznika. Hvaležnost, ki sije radost. Ker radost ni nič drugega kot posledica hvaležnosti. Četudi se marsikomu bere dolgočasno, obrabljeno, klišejsko, pa je zame TO nesporno dejstvo. Šele, ko sem postala hvaležna za vse, kar me obdaja, ko sem se očistila največje navlake (ah, še veliko imam za počistiti na svojem podstrešju, a trudim se in veliko sem že naredila), ko sem se zavedala svoje ženskosti, pa čeprav šele pri 38 letih na nekem otoku, v kraju, ki je dostopen le prek morja … Šele takrat se je pričelo zares odvijati Življenje. Sprostil se je krč in vse moje bitje je napolnilo Življenje. Dobesedno. Kmalu zatem sem tudi zanosila.
Življenje je lepo.
In vsak je lep.
Izkušnje nas brusijo kot najbolj dragocene diamante.
Lepi ljudje se ne zgodijo kar tako.
Beautiful people do not just happen.
Tako močna, da sem jo morala in želela vtisniti za vedno v svojo kožo.
(Se nadaljuje …)
