Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij.
Nato je prišel petek, 19. junij …
Od nekje 7. meseca nosečnosti sem čisto vsako jutro brez izjeme, torej absolutno ne glede na vreme, šla na zgodnji jutranji pohod. V zgodnjem jutru namreč, ko vse še spi, ima gozd poseben vonj, skrivnostno prvinsko energijo in čarobno moč. Samo palice, pohodni čevlji in ljubezen do gibanja v naravi, do druženja s sabo in Zarjo. In smo vsako jutro šle – Zarja, moja psička Stela in jaz. Dobra ura in pol pristnih užitkov. Ta dan se je že zjutraj okrog 5.30 pričelo oglašati nekje spodaj v trebuhu nekaj posebno drugačnega. Me je objelo in stisnilo. Ter spustilo. Objelo, stisnilo, zadržalo, spustilo. Odšle smo na pohod vsemu navkljub.
Torej se Zarja dejansko drži najinega dogovora, sem pomislila.
Šele to jutro sem spoznala svojo zmoto oz. napačno razlago. Njen položaj v meni je z glavico navzdol. In kako torej ona vidi število 6? 6 je za njo 9. 16. junij je zanjo torej 19. junij. Torej bo danes? In sem čakala, pa vseeno mirno nadaljevala z dnevom. A vso to dvigovanje valov in umirjanje je čez dan postopoma naraščalo. Vedno več je bilo valov, ki so bili vedno večji, daljši, močnejši, in vse manj je bilo umirjenega morja. Pa še vedno nisem vzganjala panike. Umirjena sem pričakovala visoke valove, ki so se bobneče zaganjali ob obalo, a se na njej še niso razlili in umirili. Samo pljuskalo je. Zato sem počasi nadaljevala dan. Dokončala dva članka za službo, spekla slanike (slane zvitke) in naredila (v tem zelo uživam in me pomirja) čokoladno pecivo z gozdnimi sadeži. Ko pa sem se pričela lotevati priprave kosila, se je začelo že precej divje plimovanje. Ura je bila 15.10, ko sem se odločila, da ne bom več odlašala z odhodom na Ptuj.
Torej, Zarja moja, se bova vendarle spoznali danes, 19. junija?
Ko so me prijazne punce v porodnišnici sprejele in po opravljenih rutinskih postopkih ob sprejemu nosečnice pred porodom, so ugotovili, da nisem še tako daleč. Da valovi sicer butajo močno, a obale še ni na vidiku. Namestili so me v sobo za nosečnice, kjer sem vedno težje predihovala vse močnejše valove. Vsak naslednji je bil še močnejši in še daljši od predhodnega. Strašno je valovilo to morje, a udarjalo le nekje od daleč. Da objame obalo, je bilo še daleč. Predaleč, kot sem ugotovila, ko so mi ponudili večerjo. Četudi je nisem mogla niti vonjati, kaj šele zaužiti, sem poznala ta znak. Večerja pomeni, da bo proces še trajal. Sicer mi je ne bi ponudili.
Torej si je Zarja vzela čas in šla na lahkoten in počasen sprehod proti meni. Jaz pa sem tako hrepenela po njenem sprintu. Ker nisem mogla več.
Trajalo je že … Partnerja so takoj, ko so me sprejeli, poslali domov. Ko sem mu morala to iti povedati v čakalnico in da ga pokličem, ko bo tako daleč, sem se zlomila v joku. Tako sem potrebovala njegov objem in podporo. Zato sem ga tudi želela ob sebi na porodu. Ampak zaradi tega nemogočega epidemiološkega stanja v svetu imajo ukrepe, ki dovoljujejo prisotnost partnerja le v porodni sobi. Nič prej. Domov je odšel okrog 16.30.
Ko so mi ob 21. 30 dale babice telefon, da pa je zdaj čas, da pride, naj ga pokličem, sem zmogla reči samo: Prideš? Pridi …
Medtem ko je on potoval proti meni, se je odločila pospešiti korak tudi Zarja. A zmerno. Zaradi celotne prav neverjetno uigrane, spodbudne, prijazne, strokovne in sproščene ekipe babic je bilo vzdušje v porodni sobi skoraj razigrano, veselo, predvsem pa nabito s pozitivno energijo. Poklon in hvala jim za vse, kar znajo nuditi ženski in narediti za njo, ko rojeva novo življenje. Ko je končno v sobo prišel še partner, sem se počutila kot v sobani, ki jo je razžarel sončni žarek. Polna miru, varnosti in upanja.
Še malo pa bo Zarja tu, še malo. Datum poroda bo torej 19. 6. Tako je veselo naznanila ena od babic. Res? Komaj sem izustila.
Ja, papirje sem že izpolnila na datum 19. 6.
Ura je bila 23.20.
Še dobre pol ure torej. To še zmorem …
Kako je odtlej mineval čas, ne vem natančno.
Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.
Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja …
In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08.
Babica ga je vprašala: Koliko?
In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč.
Vse mi je postalo jasno v trenutku.
Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje
Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij.
Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje.
Zarja, dober načrt si naredila, odlično si izbrala!
Ne da se opisati.
Ni besed, ki bi zmogle opisati to veličastje in razkošje ganljivosti in hvaležnost trenutka.
So le občutki, ki valovijo in polnijo srce.
Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so zapustile sobo.
Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.
Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti.
Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!
Do 3. ure zjutraj sem doživljala najbolj pravljične in neverjetne trenutke v svojem življenju. Ko so naju z Zarjo nato odpeljali na oddelek in je partner odšel domov, sem jo prvič nahranila. Spala sem le 1 uro. Ob 5. uri sem že bila pokonci in občudovala to speče angelsko bitjece, ki je razžarelo moje življenje.
Danes je peti dan, odkar živim v novi srčni dimenziji.
Ko jo med spanjem opazujem, vidim, da jo krasi veliko partnerjevih potez – posrečen nosek, srčaste ustnice, mala ušeska. In si mislim – vse je v redu. Naj ima vse njegovo.
Jaz bom presrečna, če bo imela moje neukrotljivo srce polno ljubezni, upanja in neskončnega hrepenenja, ki diha lepoto gozda, žari odsev sonca, valovi mogočnost morja in trmasto verjame v dobro-to.
In razmišljam v tem jutru, ko vse še spi, tudi moja Zarja, o prehojeni poti.
Bi kaj spremenila? Naredila drugače?
Če bi res lahko karkoli naredila, bi samo to, da bi začela znova in še enkrat doživela vse odtenke veselja, strahu, radosti, žalosti, ljubezni.
Če bi torej res lahko karkoli naredila – ne bi.
Prav ničesar ne bi naredila drugače. Vse to, točno tako, kot se je zgodilo, me je namreč pripeljalo točno
sem, kjer sem,
kakršna sem,
s kom sem.
In to je:
čudovito,
čudovita,
čudovit in čudovita.
Življenje, hvala ti!
(Se MORDA nadaljuje …)
