https://bodifit.net/online/Po porodu oziroma po nosečnosti je žensko telo spremenjeno. Četudi smo ženske superjunakinje, ker v resnici premaknemo vse svoje notranje organe, se zredimo za kar nekaj kilogramov, da na svet pravimo darilo – otroka, pa na nas nekatere prežijo izzivi, ki se jih nikakor ne lotimo kot superjunakinje. Govorim o sebi! Moj odnos do sebe, kot že veste, se je strahovito in rapidno slabšal.

Čas je bil, da nekaj ukrenem. Fizično in psihično. Za fizično je bil en sam odgovor. V hipu sem se na pomoč obrnila na strokovnjaka, ki je hkrati moj šef in tudi prijatelj. Marko se je takoj odzval mojemu klicu na pomoč. Pomagati, da se oseba v svojem telesu znova počuti fit, močno, gibljivo in čvrsto. Lepo.

Ok, priznam, tukaj sem res čutila vpliv korone, ker so fitnesi in s tem osebni posveti povsem zaprti, onemogočeni. Kako naj treniram, ko ne vem, kaj, kako, koliko …A Marko je že v prvem covid valu mislil na vse. Vsaka čast!

Medtem ko so nekateri tarnali in obupovali, je on ustvarjal. Tako kot seme, ki raste brez zvoka, v tišini. A drevo pade in povzroči močan hrup. Uničenje ima strašen in glasen zvok, ustvarjanje je tiho. To je moč tišine.

Prek telefona me je usmeril na BODIFIT Play – zame najboljši portal in mega supermarket, v katerem so čisto vse police založene in naložene z najrazličnejšimi vadbami, tehnikami, gradivi. In te police redno polnijo! Svetoval mi je, kaj naj kateri dan izvajam, kolikokrat in kako.

In sem pričela. Proces se je začel. Redno. Dosledno. Vsak dan. Nekako najdem in naberem ta čas zase. Zaenkrat uspešno. Priznam. Ni enako. In ne more biti enako, kot če bi bila v živo z njim kot svojim osebnim trenerjem v fitnesu, je pa vseeno najboljši možen približek tega. Ker vadbe na portalu v glavnem izvaja on. In tako dejansko vadim z njim.

Hitim za rezultati. A jih še ni. Neučakana sem. Ampak dosegla sem nek notranji mir, ker sem stopila na pot. Ker sem pričela delati za fizično plat svoje skrhane zgodbe in podobe.

Psihična plat se počasi prebuja. Zelo počasi. Da se pokrpam in pozdravim čimprej, sem poiskala tudi strokovno pomoč – pogovor z osebo, ki ima znanje in izkušnje s tega področja, se mi zdi najboljša dopolnilna dejavnost k treningom z Markom.

Prišla bom do popolnega zavedanja (tudi v praksi, ker v teoriji mi je to povsem jasno), da namen telesa ni, da je videti holivudsko, fotošopirano. Namen telesa tudi ni, da pritegne prijatelje, partnerje, uspehe, poglede najrazličnejših vrst. NE! Vse to delo opravita naš duh in naša energija. Onadva počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu, kot je videz telesa.

Nosečnost je zame res posebna življenjska lekcija. Sprejela sem. V glavnem sem sprejela – priznam, da v celoti še zmeraj ne. Še zmeraj se vsakič borim, ko moram ali na delovno mesto ali se dobim s kom, ki me že dolgo ni videl. Ker ljudje te hočeš nočeš pač primerjajo s telesom, kot so ga nazadnje videli. Nekateri pa ti morajo to tudi v najrazličnejših oblikah tudi na glas povedati. Kot da sam ne veš, da si se ali zredil ali imaš novo frizuro ali mozolj na čelu ali …

Skratka, v glavnem sem sprejela dodatne kilograme. In v glavnem sem sprejela, da sem manj fit. Zelo mi je pomagalo branje ene posebne knjige, kjer piše, da se žensko telo v času nosečnosti ne redi, ampak raste na najboljši možen način. Zato me pogreje in obremeni in razžalosti, ko prijateljice, sodelavke, ki imajo res lepo fit telo, rečejo, da so debele. Zmeraj pomagam in skušam pregnati ta neumni oblak ter priklicati sonce v njihove misli. Lepa si! Posebna si! In lahko si ponosna na svoje telo!

________________________________________________________________________________________________________________________

In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! Vedno, ko čutim v spodnjem predelu trebuha krče, si rečem, joj ne še danes, počakaj še malo. Na kaj pa? Da bom pripravljena, da bom imela vse urejeno, da bom nakupila še zadnje stvari …? Zveni znano? Morda tole bolj:

 Srečna bom, ko bom imela hišo/visoko plačo/prebelim hišo/zamenjam streho na hiši/otroci odrastejo/odplačam kredit … Nikoli končana zgodba! Samo nekaj prestavljamo in bi odlašali in še ne bi zdaj … V resnici pa je vse lepo, dobro in fantastično točno tako, kot je sedaj. Ta trenutek. Ta trenutek je v resnici tudi vse, kar zares »imamo«. Zakaj ga ne užijemo?

Zarja bi naj posijala v moje življenje 14. 6. Torej točno čez 7 dni – prihodnjo nedeljo. Ampak sem se malo pogovorila z njo. Glede načrtov prihoda. In sva se uskladili za drug termin. Malo bo še počakala in zadehtela 16. 6. Pa da vidim, kako bo »ubogala« mamo oz. ali se bo držala najinega dogovora. Ker nimam še vsega spakiranega. Moja torba je na 90 % vsega, kar mora biti v njej, Zarjina pa na 60 %. Ampak danes je 7. 6. Nekaj dni še imam, da vse uredim.

Ne morem verjeti.

Dočakala sem 14. junij – predviden datum poroda.

In dočakala sem ga še vedno noseča.

Kar mi je dejansko prav všeč. Se Zarja očitno drži najinega tihega dogovora.

Kako sem? Napeto. Nikogar več ne morem poklicati, brez da ne bi bilo vprašanja, če je že, če se dogaja. Vsak najprej pomisli, da kličem, ker imam v naročju končno Zarjo. Ker s partnerjem nisva (še?) poročena, se mi je postavilo naravno vprašanje. Kako se bo Zarja pisala? Naj ima moj ali njegov priimek? Seveda je on predlagal svojega. Pa jaz? Naj bom jaz edina črna ovca v družini z drugačnim priimkom? Ne vem, koliko si druge ženske dejansko želijo poroke s partnerji, vem pa, da jih ni veliko, ki bi gojile močno hrepenenje do tega izpovednega dejanja ljubezni.

________________________________________________________________________________________________________________________

Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. Nato je prišel petek, 19. junij …

Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.

Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja …

In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08. Babica ga je vprašala: Koliko? In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč. Vse mi je postalo jasno v trenutku.

Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje

Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij.

Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje. Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so zapustile sobo.

Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.

Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti.

Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!

Nikdar ni bila točna. Vedno je zamujala. Tudi lanski avgust ni bil nobena izjema. Zato se nisem sekirala niti posvečala temu posebne pozornosti, ker se zgodba ponavlja že leta. Človek se navadi.

Kakorkoli – bo že prišla, si mislim. Sem pa zmeraj upala, da ne bo prišla ravno ob nepravem trenutku. Dopust – le kdo si je želi takrat? Savna – odpade. Kopanje v kopališču – ena sama skrb. Tečno jo je v nekaterih trenutkih prenašati, imeti s sabo.

Zato sem vse poletje upala, da ne gre z mano oz. pride za mano na moje dolgo načrtovano svobodnjaško joga pustolovščino na Hvaru. Nepozaben Hvar avgusta 2019. Prvič v življenju sem si privoščila popotovanje povsem sama, tj. brez koga od bližnjih. Ta Hvar je name kot Žensko pomembno vplival. Nikdar več ne bom enaka.

Na ta nebeški, rajski in neverjetno intimen ter nedostopen kotiček je vesolje združilo z namenom nekaj posebnih žensk. Kot da bi vedelo, kako zelo se potrebujemo, da bomo zacvetele in lahkotno poletele v življenje. V tistem času se je ob vseh načrtovanih in spontanih dogodkih in dogodivščinah nekaj v meni premaknilo. Zasijala sem. Tisti krč, tista zakisanost, prestrašenost … vse se je omehčalo.

Pred njo sem k sreči imela mir ves čas astralne veličine vsega dogajanja na Hvaru. Tudi septembra me je pustila pri miru.

Prišel je oktober. Moj najljubši mesec. Pa ne zato, ker imam ta mesec rojstni dan, ampak – toliko mavričnih barv in odtenkov tople jeseni nam narava ne podari pogosto. Pa še tako lepo staro ime ima – vinotok. In še nekaj. Že nekaj let je to mesec, v katerem imam letni dopust. In seveda – spet sem upala, da je (še) ne bo. Naj mi da mir še teh 10 dni. In res je bilo tako. Že tradicionalno si oktobra vsako leto pripraviva moto dogodivščino. Zame ni boljšega dopusta kot popotovanje z motorjem z minimalno prtljage (preprosto, ker zanjo na motorju res ni prostora) in z maksimalno željo vonjati, čutiti, dihati, živeti – svobodo! Povsem nenačrtovan (razen približne smeri oz. končne destinacije, pa še ta se je na sami poti že spremenila), brez omejitev – le svoboda v laseh in ljubezen v srcu. Oktober je bil povsem v znamenju prelepe in prvinske in neobljudene in divje in izjemno gostoljubne Bosne.

Sicer sem med dopustovanjem imela občutek, da je na poti, da prihaja, da bo zjutraj pri meni. A so bili občutki lažni. Še bolje, sem si mislila. Ni je bilo niti, ko sva se vrnila in sem se že vrnila v tirnice vsakdanjih obveznosti. Spomnim se takrat pogovora s tedanjo sodelavko glede otrok. Nobena od naju jih namreč nima. Edini v ožjem kolektivu. Vsaka s svojimi razlogi. Ne, jaz nikoli ne bom imela otrok. Ne znam z njimi, kaj naj z dojenčkom, nisem pripravljena, ne želim si …

Nje pa še zmeraj ni bilo.

Naj povem za lažje razumevanje informacije v nadaljevanju, da ne jem kruha, riža, testenin, krompirja, pic … In en večer se je zgodilo, da se mi je zvečer noro in neskončno »zaluštal« kruh, zadišale so mi testenine, jedla bi pico … To je bil precej močan opozorilni znak. No, brez »precej«.

Ker nazadnje se mi je točno to zgodilo maja 2011. Tudi tedaj je kot običajno zamujala. In tudi takrat sem imela neobičajne skomine – kruh, testenine, makova potica. Za vsak slučaj sem kupila test nosečnosti. Ker možno bi bilo. »Pazi-pazi« varianta pač ni 100-% zanesljiva metoda zaščite. Nestrpno sem pričakovala rezultat testa. Minute so se vlekle v neskončnost, ko sem čakala na tistih nekaj milimetrov črtic. Test je bil pozitiven. Bila bi naj – noseča?! Nemogoče. Naslednji dan, bila je nedelja, sem šla v dežurno lekarno kupiti še dva testa. Ker v lekarni so zagotovo testi, ki so bolj zanesljivi ….

OBA sta pokazala enako – bila sem noseča. In absolutno nepripravljena na ta življenjski« podvig«. Tudi ginekologinja je nato potrdila nosečnost. Bilo je to precej burnih dni. Treba se je bilo hitro odločiti. In odločila sem se, kot sem se.

Napovedan datum za poseg je bil 13. maj. Morda to nič ne pove. Kaj pa če vam povem, da je bil to PETEK, 13. MAJ? Kar se je dogajalo ta dan se je – to razumem šele danes – moralo zgoditi. Če se ne bi, bi danes moje življenje teklo povsem drugo pot …

Navsezgodaj sem se uredila. Čemu in za koga, se sprašujem še danes. Odpeljala sem se v UKC Maribor. Sama. Ne sicer po svoji želji, ampak tako se je boleče razpletlo. Očitno sem morala skozi ves ta proces sama. Ko so sestre prišle do mene s tisto tabletko in navodilom, kaj, kam, kako, se mi še sanjalo ni, koliko velikega je pravzaprav pred mano zaradi te ene mini tabletke. Za katero sem se sama odločila.

In potem je sledilo čakanje.

Da tabletka »prime«.

Da sproži proces, zaradi katerega smo se zbrale v tej veliki, pusti, bledo rumeni sobi. Videla sem, kako se je pričelo dogajati pri drugih. Kričanje, klicanje »mamica, mamica«, bruhanje, bljuvanje, grozeče trpeč, a molčeč izraz na obrazu … Na nič takega nisem bila pripravljena. Vse me je polnilo z nemo grozo in pričakovanjem.

A pri meni še kar nič.

Pričela sem upati, da me bodo posledice dogajanja zaobšle. Da mene ne bo bolelo. Dejansko so mi tudi vsi modrostni zobje zrasli – še sama ne vem, kdaj. Kar imela sem jih vse naenkrat. Tako mi je zobozdravnik rekel pred leti, ko sem ga vprašala, če jaz sploh imam  že modrostne zobe. »Imaš ja, vse.«

To me je pomirilo in nalilo upanja. Morda pa je že za mano …

Ne vem, kako dolgo je trajalo, a kmalu so nekatere imele že vse za sabo.

»Splav je bil uspešen,« sem slišala nekje v daljavi.

Kako nemogoča povezava besed. Kako neusmiljen in posmehljiv zven. Ampak bilo je za njimi. Čakal jih je počitek. Ponudili so jim kosilo.

Jaz pa sem še kar čakala. Nič se še ni pričelo dogajati. Ničesar nisem še čutila. Kmalu pa sem začutila ščemenje v rokah n nogah. Ravno takrat je prišla mimo sestra in me vprašala, če kaj boli. »Malo me, ampak je ok.« Ampak potem …

Bilo je kot velikanski tsunami. Počasi in v vsej strašni mogočnosti in surovi veličini se je počasi valil nadme, dokler ni imel  povsem v oblasti vsakega vlakna mojega telesa.

Take bolečine, sploh je ne znam opisati, nisem čutila še nikdar dotlej. In tudi do današnjega dne še ne. Molčala sem. Stiskala zobe. In čakala, da mine. Ker prej ali slej mine – vse. Ampak ni me izpustila iz krempljev. Še več. Bolečina je samo naraščala, pridobivala na nečloveški jakosti vse do te mere, da mi je pričelo telo krčiti oz. vleči skupaj. Prsti na rokah so se sami pričeli upogibati oz. krčiti, nisem jih več čutila. Imela sem občutek, da se vsak del telesa posebej zvija in otepa te silne bolečine. Zaman. Očitno me je sestra opazila, ker je tedaj prišla do mene in vprašala, če me boli. Samo odsotno sem prikimala. To je vse, kar sem zmogla. In molčala. Polagoma se je tsunami polegel. Počasi sem vsa prepotena in utrujena pričela padati v nek omotičen spanec, dremavico ali nekaj takega … Ko sem se nekoliko zdramila, sem bila lačna, lačna, tako lačna … Veselila sem se, da dobim nekaj za pod zob. Kot druge punce, ki so že »uspešno splavile«. »Gospa, žal nam je zmanjkalo kosil. Vam prinesemo kaj drugega?« Odkimala sem povsem nemočna. Čeprav bi dala vse za en navadni jogurt. Tolažila me je misel, da grem tako kmalu domov, kjer bom nekaj pojedla. Najhuje je že tako za mano.

Tako sem mislila.

Nato pa je prišel gospod v beli halji in se ustavil pred mojo posteljo. Vzel je list, ki je bil pripet na postelji, in poklical sestro. Njegovih besed ne morem pozabiti. Pa ne točno besed, ampak tona in barve glasu, s katerimi jih je izrekel. Ena sama strašanska brezčutnost.

– Zakaj ste jo dali na aparat?

– Gospa je bila v hudih bolečinah.

– Je bilo to res nujno?

Ne spomnim se več, kako je argumentirala svojo odločitev, ki je meni pomagala. Spomnim se le še, da je nekdo rekel, da nisem splavila, a me bodo vseeno spustili domov. Naj pač pazim, ker se bo zgodilo najverjetneje pozneje, doma. In naj imam ves čas krvavitev vložke.

Do avta sem hodila kot mesečnik. Vse je bilo zamegljeno. Nerazumljivo. Kako to, da so me pustili domov, če pa postopek, zaradi katerega sem prišla v bolnišnico, še ni bil zaključen? Še dobro, da je bil petek, četudi petek 13.,  da sem se čez vikend »pomirila«, da se je postopek zaključil, da sem lahko v ponedeljek nadaljevala z življenjem, kot da se ni nič zgodilo.

Zakopala sem dogodek. Zakopala bolečino.

Ljudje smo res do popolnosti izmojstrili »veščino« zakopavanja in skrivanja pod preprogo.

Vse do trenutka, ko se je na testu nosečnosti oktobra 2019 znova pokazalo tistih nekaj milimetrov črtic. Ti milimetri so me znova ujeli – povsem nepripravljeno. Ničesar nisva načrtovala. Še videla sva se tisto poletje samo nekajkrat, pa še to samo za kak dan ali dva največ; zaradi njegovih dolgih službenih odsotnosti.

Kako je to mogoče? Nikomur nisem zaupala, da sem morda res noseča. Najprej sem želela potrditev ginekologinje. Testi nosečnosti so vendarle »le« 99 % zanesljivi. Morda sodim v tisti 1 % …

23. oktober, dan pregleda pri ginekologinji.

»Ja, res ste noseči. Čestitam! Gre za zdravo, vitalno nosečnost.«

Kakšna fuzija občutkov  v glavi – neopisljivo. Čestitam – čemu? In potem je naredila nekaj, kar me je premaknilo in se me dotaknilo. Po ordinaciji je zadonel nežen in mil srčni utrip bitjeca, ki sem ga nosila v sebi. A kmalu spet občutki, kaj naj naredim, kako naj se odločim … Strah, panika. V katero smer naj zaplujem? Zdravnici nisem znala povedati, če mi naj pripravijo materinsko knjižico, nisem vedela, kaj naj …               Vzela sem si nekaj dni razmisleka. Rekla sem, da javim odločitev čez nekaj dni.

Ampak – zavedanje realnosti, ki je prežala name, me je kmalu postavilo v kot.

Kako naj izpeljem naslednji dan? Kaj naj povem? Naj povem, kot je? Kako bo on reagiral?

Totalna zmeda.

Naslednji dan sem bila namreč dogovorjena za sestanek in podpis pogodbe z direktorjem organizacije, v katero sta me vlekla srce in duša in kjer bi naj nastopila novo službo 1. 11. Kako pomenljiv datum. Jaz pa noseča.