Nosečnost je zame res posebna življenjska lekcija. Sprejela sem. V glavnem sem sprejela – priznam, da v celoti še zmeraj ne. Še zmeraj se vsakič borim, ko moram ali na delovno mesto ali se dobim s kom, ki me že dolgo ni videl. Ker ljudje te hočeš nočeš pač primerjajo s telesom, kot so ga nazadnje videli. Nekateri pa ti morajo to tudi v najrazličnejših oblikah tudi na glas povedati. Kot da sam ne veš, da si se ali zredil ali imaš novo frizuro ali mozolj na čelu ali …
Skratka, v glavnem sem sprejela dodatne kilograme. In v glavnem sem sprejela, da sem manj fit. Zelo mi je pomagalo branje ene posebne knjige, kjer piše, da se žensko telo v času nosečnosti ne redi, ampak raste na najboljši možen način. Zato me pogreje in obremeni in razžalosti, ko prijateljice, sodelavke, ki imajo res lepo fit telo, rečejo, da so debele. Zmeraj pomagam in skušam pregnati ta neumni oblak ter priklicati sonce v njihove misli. Lepa si! Posebna si! In lahko si ponosna na svoje telo!
________________________________________________________________________________________________________________________
In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! Vedno, ko čutim v spodnjem predelu trebuha krče, si rečem, joj ne še danes, počakaj še malo. Na kaj pa? Da bom pripravljena, da bom imela vse urejeno, da bom nakupila še zadnje stvari …? Zveni znano? Morda tole bolj:
Srečna bom, ko bom imela hišo/visoko plačo/prebelim hišo/zamenjam streho na hiši/otroci odrastejo/odplačam kredit … Nikoli končana zgodba! Samo nekaj prestavljamo in bi odlašali in še ne bi zdaj … V resnici pa je vse lepo, dobro in fantastično točno tako, kot je sedaj. Ta trenutek. Ta trenutek je v resnici tudi vse, kar zares »imamo«. Zakaj ga ne užijemo?
Zarja bi naj posijala v moje življenje 14. 6. Torej točno čez 7 dni – prihodnjo nedeljo. Ampak sem se malo pogovorila z njo. Glede načrtov prihoda. In sva se uskladili za drug termin. Malo bo še počakala in zadehtela 16. 6. Pa da vidim, kako bo »ubogala« mamo oz. ali se bo držala najinega dogovora. Ker nimam še vsega spakiranega. Moja torba je na 90 % vsega, kar mora biti v njej, Zarjina pa na 60 %. Ampak danes je 7. 6. Nekaj dni še imam, da vse uredim.
Ne morem verjeti.
Dočakala sem 14. junij – predviden datum poroda.
In dočakala sem ga še vedno noseča.
Kar mi je dejansko prav všeč. Se Zarja očitno drži najinega tihega dogovora.
Kako sem? Napeto. Nikogar več ne morem poklicati, brez da ne bi bilo vprašanja, če je že, če se dogaja. Vsak najprej pomisli, da kličem, ker imam v naročju končno Zarjo. Ker s partnerjem nisva (še?) poročena, se mi je postavilo naravno vprašanje. Kako se bo Zarja pisala? Naj ima moj ali njegov priimek? Seveda je on predlagal svojega. Pa jaz? Naj bom jaz edina črna ovca v družini z drugačnim priimkom? Ne vem, koliko si druge ženske dejansko želijo poroke s partnerji, vem pa, da jih ni veliko, ki bi gojile močno hrepenenje do tega izpovednega dejanja ljubezni.
________________________________________________________________________________________________________________________
Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. Nato je prišel petek, 19. junij …
Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.
Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja …
In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08. Babica ga je vprašala: Koliko? In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč. Vse mi je postalo jasno v trenutku.
Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje
Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij.
Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje. Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so zapustile sobo.
Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.
Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti.
Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!
In razmišljam v tem jutru, ko vse še spi, tudi moja Zarja, o prehojeni poti.
Bi kaj spremenila? Naredila drugače?
Če bi res lahko karkoli naredila, bi samo to, da bi začela znova in še enkrat doživela vse odtenke veselja, strahu, radosti, žalosti, ljubezni.
Če bi torej res lahko karkoli naredila – ne bi. Prav ničesar ne bi naredila drugače. Vse to, točno tako, kot se je zgodilo, me je namreč pripeljalo točno sem, kjer sem, kakršna sem, s kom sem. In to je: čudovito, čudovita, čudovit in čudovita. Življenje, hvala ti!
Še vedno ne morem verjeti, da sem mama. Še vedno ne morem verjeti, da imam hči. Morda se to komu zdi nemogoče, ker sem vendarle po 9 mesecih sobivanja rodila (ali bolje: rojevala) to bitjece.
Telo po porodu ni enako telesu pred zanositvijo. Zapisati je lahko, soočiti se s tem peklensko, sprejeti – trenutno nemogoče. Sekiram se. In pogled v ogledalo mi pokvari dan. Me razžalosti. Še posebej, ker trenutno vso svojo energijo in pozornost in čas namenjam Zarji. Moja rekreacija je trenutno dvakrat na teden pohod za eno uro. Vmes, ko zaspi, nekaj minut vaj za zgornji del telesa in noge. Ker ko Zarja spi, jaz vklopim turbo hitrost in urejam in hitim in norim, da bi naredila VSE, kar hočem (in jaz imam rada v hiši in okoli nje urejeno, čisto, pospravljeno, posesano, zbrisano, oprano, pokošeno, opleto …). Velikokrat oz. največkrat se Zarja prehitro zbudi in dela ostajajo. A nedokončana so le začasno. Ker naslednji spalni interval vklopim ultra turbo. In tako izostane čas zame. Še teh zapiskov se nisem in nisem imela časa lotiti. Pa verjamem, da pride čas zame. Upam le, da se do takrat ne bom valila po hiši. Naj že minejo občutki, da sem zanemarjena, zavaljena in debela.
In čeprav za marsikoga (pre)pozno, pa vem, da sem mama postala pravi čas. To je pač moja časovnica. Morala sem dozoreti, se izbrusiti, da je bilo moje življenje pripravljeno na novo življenje.
Ko sva pred dnevi z Zarjo šli na sprehod, mi je soseda kar naenkrat med pogovorom rekla: »Ti bi si morala tisti nosečniški pas nabaviti. Za trebušček.«
Vsak, ki me pozna, ve, da je moja rak rana mojega telesa moj trebuh. In že itak se sekiram, ker sem v oblinah, potem pa ta porcija. In še kar ni nehala.
»Pa potem bi morala tudi kake vaje delati, da gre stran.«
Še dobro, da je bil vroč dan in sem lahko menjavala vse odtenke rdeče barve sramu in ponižanja na obrazu. Tako me je šokirala, da sploh nisem našla pravih besed. Zato sem res tumasto vprašala: »Pa ta zadeva res pomaga ali gre samo za pripomoček, ki javnost zavede, da imaš raven trebuh?« »Tega ne vem, ker ga nisem nikoli uporabljala. Ni mi bilo treba. Jaz sem bila po obeh porodih takoj nazaj ravna.«
O moj bog. Kmalu sem odšla, med potjo pa so se mi vlile solze.
Res? Tako debela sem, da mi že xy oseba predlaga nekaj za hujšanje? Tako sem zanemarjena? Tako sem debela? Vse to me je zabolelo še toliko bolj, ker sem se pričela končno rekreirati – pohodi in vsak dan jutranja rutina vaj za celo telo. In toliko bolj, ker se je vame naselila misel, ki sem jo nedavno prebrala: Sčasoma boste spoznali, da namen telesa ni videti dobro, pritegniti prijatelje, partnerje, uspehe – da je pravzaprav vaš duh tisti, ki počne vse to. Uau, kakšno razsvetljenje … Pa to je to. Tako je to!
Ampak!!! Življenje mi je dalo test. Povsem preprost test, če sem ponotranjila, kar sem prebrala. Seveda sem na testu pogrnila. In tako bom očitno kmalu deležna še kakšnega …
Tisti dan se mi je vse sesulo. Vse moje predstave, da morda ni tako hudo, so se končale. Nanje je padel zastor, odprla pa se je nova zavesa. No, prah se je dvignil s stare skrinjice. Debelost. Sram.
Med potjo proti hiši, ko sem se bolj vlekla, kot hodila, pa se mi je nasmehnila moja Zarja. Kot da bi začutila mojo rano, mojo bolečino. Težo, s katero sem hodila. In njen nasmeh je zdravilo zoper vse. Nasmehnila sem se ji.
V trenutku sem spoznala, da te lahko napadejo samo tvoje misli, one so naš največji sovražnik. In samo one te lahko pripravijo do tega, da misliš, kar misliš. Da si ranljiv, da te je sram, da verjameš, kar verjameš.
In samo tvoje lastne misli ti lahko dokažejo, da ni tako.
Vsemu navkljub pa v meni vlada sonce. Pokam od življenjske energije in dobre volje. Lepo nam je sedaj. Četudi sem bila ves avgust sama (partner je bil zaradi službenih obveznostih doma le od nedelje zvečer do torka zjutraj, torej dejansko smo imeli le ponedeljek – no, kar je ostalo od njega, ker je seveda moral v enem dnevu postoriti marsikaj, kar je ostalo v službi odprto), pa je bil tudi to poseben mesec. Mesec poln izzivov in spoznanj, kaj vse zmorem sama ob majhnem otroku.
Preden je šel na to delovno »turnejo«, me je vprašal: »Boš zmogla vse to?« V mislih je imel delo z Zarjo, psičko Stelo, tremi racami, skrbjo za okolico in hišo. Presenetil me je, ker se sama tega sploh nisem vprašala. Pač delala bom, da naredim. Ne obremenjujem prihodnost s skrbmi. Ne delam si skrbi na zalogo! »Kaj pa naj,« sem odvrnila, »naj grem v jok in na drevo?«
Kakorkoli, s partnerjem sva bila v tistem času redno na vezi prek telefona in drugih kanalov.
Vsa obsijana s soncem in v soncu sem ga v enem od najinih pogovor nenadoma resno in povsem iskreno vprašala:
»Kaj, ko bi imela še enega otroka?«
Tišina.
Molčal je.
(No, v njegovem prevodu – razmišljal.)
In še je molčal.
»Otroka?«
»Ne, kozo bi imela,« sem si mislila, kot da ni jasno slišal mojega vprašanja. A ljudje s ponovitvijo vprašanja običajno skušamo le eno – pridobiti še nekaj dodatnega časa za razmislek.
Tokrat sem molčala jaz.
»Ti to res?«
»Ja.«
In spet – tišina.
Ker sem vedela, da sem ga postavila pred (pre)težko vprašanje in še to preko telefona, sem pretrgala tišino in hitela pripovedovati nekaj drugega.
Da nama ta tema oziroma ta pogovor ne bo ušel v živo, sem vedela. Zato sem zgodbo pustila, kot bi se lepo izrazila – v valilnici želj.
Za vse pride čas.
Tudi za Zarjo je prišel. In to povsem nepričakovano.
In čez nekaj dni bo Zarja žarela na tem planetu in ob meni že peti mesec.
»Zdaj bi bil pa že čas, da se navadiš na to!« me je ošvrknila sestra, ko sem morala znova ponoviti, četudi zveni še tako izmišljeno, pa je tako res.
Še vedno ne morem verjeti, da sem mama.
Še vedno ne morem verjeti, da imam hči.
Morda zato, ker ni bila načrtovana oziroma ni bila neka neskončna želja (se pa je seveda razvila v to) in »projekt« dveh, ki se imata rada. Ampak je povsem presenetila – kot zvezdni utrinek na globokem zvezdnatem nebu.
Še vedno smo in sva super. Teh čudnih koronačasov sploh ne občutim. Prepričana sem, da se Zarja ne bi mogla roditi ob boljšem času. Ker uživamo doma, hodimo na sprehode, smo zunaj, se predajamo jesenskemu soncu in bogastvu barv, ki nam jih podarja narava, se igramo, kopamo, beremo … Sem v najboljši možni različici karantene! Če ne bi gledala poročil tu in tam, sploh ne bi vedela, da smo sredi epidemiološke krize.
Lepo je biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove z nasmehom in iskrivim pogledom. Tako zaupljivo in predano. In to so moji trenutki popolnosti.
Počutim se popolno. Diham popolnost. Žarim popolnost. Sem popolnost.
Ampak to so trenutki, ki jih (pre)pogosto preseka vihar samopodobe. Še vedno sem tako ranljiva na tem področju.
Samopodoba. Odnos do telesa pa kakršnekoli oblike je že v vseh teh letih bilo se od tistih dni ni nikoli več spremenil. To je ostalo. In se poglabljalo. Živi z mano. Strašen podnajemnik. Strašen. Ampak tega mora biti konec.
(se nadaljuje …)
