Nikdar ni bila točna. Vedno je zamujala. Tudi lanski avgust ni bil nobena izjema. Zato se nisem sekirala niti posvečala temu posebne pozornosti, ker se zgodba ponavlja že leta. Človek se navadi.
Kakorkoli – bo že prišla, si mislim. Sem pa zmeraj upala, da ne bo prišla ravno ob nepravem trenutku. Dopust – le kdo si je želi takrat? Savna – odpade. Kopanje v kopališču – ena sama skrb. Tečno jo je v nekaterih trenutkih prenašati, imeti s sabo.
Zato sem vse poletje upala, da ne gre z mano oz. pride za mano na moje dolgo načrtovano svobodnjaško joga pustolovščino na Hvaru. Nepozaben Hvar avgusta 2019. Prvič v življenju sem si privoščila popotovanje povsem sama, tj. brez koga od bližnjih. Ta Hvar je name kot Žensko pomembno vplival. Nikdar več ne bom enaka.
Na ta nebeški, rajski in neverjetno intimen ter nedostopen kotiček je vesolje združilo z namenom nekaj posebnih žensk. Kot da bi vedelo, kako zelo se potrebujemo, da bomo zacvetele in lahkotno poletele v življenje. V tistem času se je ob vseh načrtovanih in spontanih dogodkih in dogodivščinah nekaj v meni premaknilo. Zasijala sem. Tisti krč, tista zakisanost, prestrašenost … vse se je omehčalo.
Pred njo sem k sreči imela mir ves čas astralne veličine vsega dogajanja na Hvaru. Tudi septembra me je pustila pri miru.
Prišel je oktober. Moj najljubši mesec. Pa ne zato, ker imam ta mesec rojstni dan, ampak – toliko mavričnih barv in odtenkov tople jeseni nam narava ne podari pogosto. Pa še tako lepo staro ime ima – vinotok. In še nekaj. Že nekaj let je to mesec, v katerem imam letni dopust. In seveda – spet sem upala, da je (še) ne bo. Naj mi da mir še teh 10 dni. In res je bilo tako. Že tradicionalno si oktobra vsako leto pripraviva moto dogodivščino. Zame ni boljšega dopusta kot popotovanje z motorjem z minimalno prtljage (preprosto, ker zanjo na motorju res ni prostora) in z maksimalno željo vonjati, čutiti, dihati, živeti – svobodo! Povsem nenačrtovan (razen približne smeri oz. končne destinacije, pa še ta se je na sami poti že spremenila), brez omejitev – le svoboda v laseh in ljubezen v srcu. Oktober je bil povsem v znamenju prelepe in prvinske in neobljudene in divje in izjemno gostoljubne Bosne.
Sicer sem med dopustovanjem imela občutek, da je na poti, da prihaja, da bo zjutraj pri meni. A so bili občutki lažni. Še bolje, sem si mislila. Ni je bilo niti, ko sva se vrnila in sem se že vrnila v tirnice vsakdanjih obveznosti. Spomnim se takrat pogovora s tedanjo sodelavko glede otrok. Nobena od naju jih namreč nima. Edini v ožjem kolektivu. Vsaka s svojimi razlogi. Ne, jaz nikoli ne bom imela otrok. Ne znam z njimi, kaj naj z dojenčkom, nisem pripravljena, ne želim si …
Nje pa še zmeraj ni bilo.
Naj povem za lažje razumevanje informacije v nadaljevanju, da ne jem kruha, riža, testenin, krompirja, pic … In en večer se je zgodilo, da se mi je zvečer noro in neskončno »zaluštal« kruh, zadišale so mi testenine, jedla bi pico … To je bil precej močan opozorilni znak. No, brez »precej«.
Ker nazadnje se mi je točno to zgodilo maja 2011. Tudi tedaj je kot običajno zamujala. In tudi takrat sem imela neobičajne skomine – kruh, testenine, makova potica. Za vsak slučaj sem kupila test nosečnosti. Ker možno bi bilo. »Pazi-pazi« varianta pač ni 100-% zanesljiva metoda zaščite. Nestrpno sem pričakovala rezultat testa. Minute so se vlekle v neskončnost, ko sem čakala na tistih nekaj milimetrov črtic. Test je bil pozitiven. Bila bi naj – noseča?! Nemogoče. Naslednji dan, bila je nedelja, sem šla v dežurno lekarno kupiti še dva testa. Ker v lekarni so zagotovo testi, ki so bolj zanesljivi ….
OBA sta pokazala enako – bila sem noseča. In absolutno nepripravljena na ta življenjski« podvig«. Tudi ginekologinja je nato potrdila nosečnost. Bilo je to precej burnih dni. Treba se je bilo hitro odločiti. In odločila sem se, kot sem se.
Napovedan datum za poseg je bil 13. maj. Morda to nič ne pove. Kaj pa če vam povem, da je bil to PETEK, 13. MAJ? Kar se je dogajalo ta dan se je – to razumem šele danes – moralo zgoditi. Če se ne bi, bi danes moje življenje teklo povsem drugo pot …
Navsezgodaj sem se uredila. Čemu in za koga, se sprašujem še danes. Odpeljala sem se v UKC Maribor. Sama. Ne sicer po svoji želji, ampak tako se je boleče razpletlo. Očitno sem morala skozi ves ta proces sama. Ko so sestre prišle do mene s tisto tabletko in navodilom, kaj, kam, kako, se mi še sanjalo ni, koliko velikega je pravzaprav pred mano zaradi te ene mini tabletke. Za katero sem se sama odločila.
In potem je sledilo čakanje.
Da tabletka »prime«.
Da sproži proces, zaradi katerega smo se zbrale v tej veliki, pusti, bledo rumeni sobi. Videla sem, kako se je pričelo dogajati pri drugih. Kričanje, klicanje »mamica, mamica«, bruhanje, bljuvanje, grozeče trpeč, a molčeč izraz na obrazu … Na nič takega nisem bila pripravljena. Vse me je polnilo z nemo grozo in pričakovanjem.
A pri meni še kar nič.
Pričela sem upati, da me bodo posledice dogajanja zaobšle. Da mene ne bo bolelo. Dejansko so mi tudi vsi modrostni zobje zrasli – še sama ne vem, kdaj. Kar imela sem jih vse naenkrat. Tako mi je zobozdravnik rekel pred leti, ko sem ga vprašala, če jaz sploh imam že modrostne zobe. »Imaš ja, vse.«
To me je pomirilo in nalilo upanja. Morda pa je že za mano …
Ne vem, kako dolgo je trajalo, a kmalu so nekatere imele že vse za sabo.
»Splav je bil uspešen,« sem slišala nekje v daljavi.
Kako nemogoča povezava besed. Kako neusmiljen in posmehljiv zven. Ampak bilo je za njimi. Čakal jih je počitek. Ponudili so jim kosilo.
Jaz pa sem še kar čakala. Nič se še ni pričelo dogajati. Ničesar nisem še čutila. Kmalu pa sem začutila ščemenje v rokah n nogah. Ravno takrat je prišla mimo sestra in me vprašala, če kaj boli. »Malo me, ampak je ok.« Ampak potem …
Bilo je kot velikanski tsunami. Počasi in v vsej strašni mogočnosti in surovi veličini se je počasi valil nadme, dokler ni imel povsem v oblasti vsakega vlakna mojega telesa.
Take bolečine, sploh je ne znam opisati, nisem čutila še nikdar dotlej. In tudi do današnjega dne še ne. Molčala sem. Stiskala zobe. In čakala, da mine. Ker prej ali slej mine – vse. Ampak ni me izpustila iz krempljev. Še več. Bolečina je samo naraščala, pridobivala na nečloveški jakosti vse do te mere, da mi je pričelo telo krčiti oz. vleči skupaj. Prsti na rokah so se sami pričeli upogibati oz. krčiti, nisem jih več čutila. Imela sem občutek, da se vsak del telesa posebej zvija in otepa te silne bolečine. Zaman. Očitno me je sestra opazila, ker je tedaj prišla do mene in vprašala, če me boli. Samo odsotno sem prikimala. To je vse, kar sem zmogla. In molčala. Polagoma se je tsunami polegel. Počasi sem vsa prepotena in utrujena pričela padati v nek omotičen spanec, dremavico ali nekaj takega … Ko sem se nekoliko zdramila, sem bila lačna, lačna, tako lačna … Veselila sem se, da dobim nekaj za pod zob. Kot druge punce, ki so že »uspešno splavile«. »Gospa, žal nam je zmanjkalo kosil. Vam prinesemo kaj drugega?« Odkimala sem povsem nemočna. Čeprav bi dala vse za en navadni jogurt. Tolažila me je misel, da grem tako kmalu domov, kjer bom nekaj pojedla. Najhuje je že tako za mano.
Tako sem mislila.
Nato pa je prišel gospod v beli halji in se ustavil pred mojo posteljo. Vzel je list, ki je bil pripet na postelji, in poklical sestro. Njegovih besed ne morem pozabiti. Pa ne točno besed, ampak tona in barve glasu, s katerimi jih je izrekel. Ena sama strašanska brezčutnost.
– Zakaj ste jo dali na aparat?
– Gospa je bila v hudih bolečinah.
– Je bilo to res nujno?
Ne spomnim se več, kako je argumentirala svojo odločitev, ki je meni pomagala. Spomnim se le še, da je nekdo rekel, da nisem splavila, a me bodo vseeno spustili domov. Naj pač pazim, ker se bo zgodilo najverjetneje pozneje, doma. In naj imam ves čas krvavitev vložke.
Do avta sem hodila kot mesečnik. Vse je bilo zamegljeno. Nerazumljivo. Kako to, da so me pustili domov, če pa postopek, zaradi katerega sem prišla v bolnišnico, še ni bil zaključen? Še dobro, da je bil petek, četudi petek 13., da sem se čez vikend »pomirila«, da se je postopek zaključil, da sem lahko v ponedeljek nadaljevala z življenjem, kot da se ni nič zgodilo.
Zakopala sem dogodek. Zakopala bolečino.
Ljudje smo res do popolnosti izmojstrili »veščino« zakopavanja in skrivanja pod preprogo.
Vse do trenutka, ko se je na testu nosečnosti oktobra 2019 znova pokazalo tistih nekaj milimetrov črtic. Ti milimetri so me znova ujeli – povsem nepripravljeno. Ničesar nisva načrtovala. Še videla sva se tisto poletje samo nekajkrat, pa še to samo za kak dan ali dva največ; zaradi njegovih dolgih službenih odsotnosti.
Kako je to mogoče? Nikomur nisem zaupala, da sem morda res noseča. Najprej sem želela potrditev ginekologinje. Testi nosečnosti so vendarle »le« 99 % zanesljivi. Morda sodim v tisti 1 % …
23. oktober, dan pregleda pri ginekologinji.
»Ja, res ste noseči. Čestitam! Gre za zdravo, vitalno nosečnost.«
Kakšna fuzija občutkov v glavi – neopisljivo. Čestitam – čemu? In potem je naredila nekaj, kar me je premaknilo in se me dotaknilo. Po ordinaciji je zadonel nežen in mil srčni utrip bitjeca, ki sem ga nosila v sebi. A kmalu spet občutki, kaj naj naredim, kako naj se odločim … Strah, panika. V katero smer naj zaplujem? Zdravnici nisem znala povedati, če mi naj pripravijo materinsko knjižico, nisem vedela, kaj naj … Vzela sem si nekaj dni razmisleka. Rekla sem, da javim odločitev čez nekaj dni.
Ampak – zavedanje realnosti, ki je prežala name, me je kmalu postavilo v kot.
Kako naj izpeljem naslednji dan? Kaj naj povem? Naj povem, kot je? Kako bo on reagiral?
Totalna zmeda.
Naslednji dan sem bila namreč dogovorjena za sestanek in podpis pogodbe z direktorjem organizacije, v katero sta me vlekla srce in duša in kjer bi naj nastopila novo službo 1. 11. Kako pomenljiv datum. Jaz pa noseča.
Iskrenost se na dolgi rok najbolj »splača«!
Ker – kaj pa bi mu naj rekla, če na sestanku vse zamolčim, če bi se odločila otroka obdržati? Decembra, ko bi bili vsi testi (ja, če si nad 35, te čaka precej testov, s katerimi se prepričajo, da je z otrokom vse dobro; po 35. letu si namreč že rizična skupina znotraj skupine nosečk) za mano, bi šla do njega in rekla: »Marko, noseča sem. Sem pred dnevi zvedela. In, ups, rok imam že junija …«
Ne!
Iskrenost! Kar bo, pa bo. Verjamem, da bo vesolje poskrbelo zame. Zaupam. Verjamem, da se bo razpletlo v moje najvišje dobro.
Potila sem se, kot bi bila odeta v zimska oblačila in odvržena nekje sredi Sahare. Vstopila sem z velikim prešernim nasmehom.
Nasmeh je najboljše orožje, pa tudi učinkovita preobleka – skrije ogromno.
Jaz sem skrivala svojo vznemirjenost, živčnost.
Kdaj mu naj povem? Kar takoj? Kdaj bo pravi trenutek?
In je kar on začel. K sreči rad in veliko govori. Pozitivec in motivator pač. In potem je naenkrat rekel: »Torej, kaj bova rekla zdaj midva? Podpiševa?«
– Marko, imam eno novico, ki bo mogoče vplivala na tvojo odločitev oz. nadaljevanje moje BODIFIT zgodbe.
– Kaj? Si si premislila?
– Eh, ne, ni to.
– Kaj pa?
Ta neučakanost me je spodbudila, da končno izustim.
– Noseča sem.
Ne samo moj obraz, vsako vlakno mojega telesa je menjalo vse odtenke živo rdeče barve in »švicnilo«.
Dejansko je pomolčal. Za trenutek sicer, pa vendar. Presenetilo ga je.
– Ja in? Kaj zdaj? (On mene sprašuje, kaj zdaj? On mene?«)
– Ne vem … Ti si moj delodajalec. In edino prav se mi je zdelo, da sem s tabo iskrena. Včeraj šele sem dobila zdravniško potrditev. Ne vem še, kaj bom. Moram še razmisliti. Hočem pač reči, da bom popolnoma razumela, če bo to vplivalo na tvojo odločitev oz. podpis pogodbe, ker … Kateri delodajalec pa želi zaposliti nosečo žensko? Za katero je že od začetka jasno, da bo že čez nekaj mesecev začasno zapustila delovno mesto …
Ampak Marko je poseben delodajalec, šef, direktor. Je sicer garač, neizprosen deloholik, ko gre za učinkovitost, visoko storilnost in premagovanje izzivov (ker ni problemov, zanj obstajajo le izzivi). To pričakuje tudi od svoje ekipe sodelavcev. Ampak krasijo ga tudi druge, bolj tople »človeške« lastnosti. Razumevanje. Potrpežljivost. Neuničljiv optimizem.
– No, torej, kaj boš zdaj rekla? (Pritiskač, sem si mislila, pojma nimam, komaj živim ta trenutek). Kar se mene tiče, se nič ne spremeni. Čez nekaj časa boš pač imela žogo pred sabo in boš malo manj okretna, ampak pričakujem, da boš dala in dajala do konca vse od sebe. Meni je pomembno, da imam v svoji ekipi dobre delavce, ki skrbijo za svoja področja, jih vzamejo za svoja, da delujejo brezhibno. In to je to! Torej?
Bila sem res prav blesavo in otroško šokirana. In zelo dobre volje.
– Seveda se strinjam. Ampak ne vem še, kako se bom odločila. Čez par dni ti zagotovo potrdim in javim.
Razpletlo se je noro dobro. Lebdela sem, zagotovo sem. Nova služba ne glede na mojo odločitev!
Hvala Življenje! Hvala, Marko! Sedaj smo vedeli trije. Moja ginekologinja, Marko in jaz. Tak vrstni red se je pač zgodil.
No, ampak sledil je nekoliko trši oreh. Povedati partnerju, za katerega vem, da si otrok ne želi več, ker je to izkušnjo že pač dal v preteklosti skozi – dvakrat. In je ne želi več ponoviti.
Tisti dan sem cincala res ves dan. Šla sva na moto turo. Bil je prečudovit oktobrski dan, odet v vso veličastno in mogočno pisano paleto mavričnih jesenskih barv. Zaključila sva na prelepi Weinstrasse tik ob naši meji. Tam se mi je zdel odličen trenutek. A sem ga zamudila. Nisem ga izkoristila. Prestavila sem.
Zakaj ljudje taki radi prestavljamo in odlašamo stvari, ki so nam težke?
Tolažila sem se, da ima dan itak še precej ur do konca. Pa vendar sem glavnino že pokurila, medtem ko sem zbirala pogum. Ne vem pravzaprav, česa sem se bala. Morda, da se ne bos strinjal?
Tik, preden sem šla spat, sem se končno slišala reči, da imam novico.
– Noseča sem.
– Noseča? Od kod?
(Hecno ne? Obema se je zdela pazi-pazi varianta zaščite enako močna, kot če bi se oblekla v kondom.)
– Od teh par seksov med poletjem? Ko me skoraj nič ni bilo doma?
(Hja, dragi moj, eden sam bi zadoščal. In je.)
– In kaj boš?
– Misliš, kaj bova? Ne vem še. Morava se pogovoriti …
Ampak bila je tišina. Nobeden ni vedel, kako naj nadaljuje. Jaz verjetno nisem želela slišati njegovih argumentov »proti« (četudi poznam slehernega od njih), on pa verjetno ni želel ali bil pripravljen slišati vsega mojega bitja »ZA« (globoko v sebi sem že vedela odgovor, a sem se ga strahotno bala).
Ne, ni bilo filmske reakcije in navdušenja.
“Joj, mačkica, kako sem vesel. Super. Skupaj bova zmogla.”
Ali karkoli takega – ni bilo.
V resnici ni bilo niti besede.
– Nič ne boš rekel?
– Kaj pa naj rečem? Odločila si se, kot si pač se.
Četudi sem bila razočarana in kar jezna nad reakcijo, pa je iz mene privrela (ne vem, od kod in kako) ljubezen.
Vem, da bi bilo tebi lažje in ljubše, če bi se odločila drugače, če bi sprejela enako odločitev kot pred leti. Ampak ne morem. Ne morem niti nočem. Ne grem več skozi izkušnjo in bolečino splava. Ker bom sprejela ta dar. Kaj ne vidiš, da je to darilo in priložnost za naju? Molk. Spet.
Otroka bom obdržala. To majhno bitjece si je mene izbralo za mamo. Mene! Če imaš pomisleke in se nama ne boš pridružil na poti, se bodo najine poti morale raziti. Otroku se ne bom odpovedala. Vedeti pa vseeno moraš nekaj … Ljubim te. In najbolj vesela bom, če greva na to pot SKUPAJ, če napišemo to zgodbo SKUPAJ. S tabo si želim prihodnosti. Že od nekdaj. In še vedno. Četudi so bili naslednji dnevi negotovi in polni upanja, pa so bili hkrati tudi polni skritega pričakovanja. V meni je raslo življenje. Končno je čez dolga dva dneva nek večer nebo obarval povsem rdeče – v vse odtenke ljubezni. Otrok je tvoj. In je tudi moj. Je najin. Torej greva SKUPAJ v to zgodbo.
Odločila sem se za telo precej invaziven poseg, ki pa je zagotavljal skoraj gotove informacije glede morebitnih genskih okvar otroka ter dal 100 % informacijo o spolu. Kako zelo sem čakala na ta izvid. Čez dobre tri tedne je bil izvid končno v nabiralniku, kuverte sploh nisem upala odpreti. Šele čez nekaj ur sem jo znova vzela v roke. Ni genskih okvar, otrok je super.
Ampak …
Kaj pomeni, da kromosom Y ni prisoten? Ja, pod srcem nosim darilo življenja, ki bo očitno hkrati tudi moj največji izziv v življenju. Pričakujem punčko. Priznam – bila sem potrta. Sprva. Ker me je hromel strah iz preteklosti. Ampak po pogovoru s partnerjem, ki ima zelo zdrav odnos do življenja in telesa, sem se popolnoma pomirila. Sprejela sem. Krč se je sprostil. Življenje se je lahko pričelo pretakati in rasti v meni sproščeno z vso silo.
Če ste spremljali mojo zgodbo od začetka, poznate črno simboliko petka 13-ega . Takrat je bil sicer mesec maj, pa vendar se je zgodilo na petek 13-ega, ko sem se odločila prekiniti tedanjo nosečnost.
In sedaj je bil december 2019, ko sem se odločila, da novico o novem življenju v sebi delim s svojimi BODIFITOVCI. Bil je 13. december 2019 – petek, 13. december 2019. Skrajni čas, da petki 13-ega dobijo nov odtenek, nov zven, da zadehtijo in zacvetijo …In tako je tudi bilo. Vsak dan. Ne samo vsi naslednji petki 13-ega. Vsak dan je dobil nov vonj, je dehtel, je žarel v novih čistih barvah in se bohotil v tihem pričakovanju.
(se nadaljuje …)
