blog nosečka

KAKO MI JE NEKAJ MILIMETROV OBRNILO ŽIVLJENJE NA GLAVO (3. del)

https://bodifit.net/online/Po porodu oziroma po nosečnosti je žensko telo spremenjeno. Četudi smo ženske superjunakinje, ker v resnici premaknemo vse svoje notranje organe, se zredimo za kar nekaj kilogramov, da na svet pravimo darilo – otroka, pa na nas nekatere prežijo izzivi, ki se jih nikakor ne lotimo kot superjunakinje. Govorim o sebi! Moj odnos do sebe, kot že veste, se je strahovito in rapidno slabšal.

Čas je bil, da nekaj ukrenem. Fizično in psihično. Za fizično je bil en sam odgovor. V hipu sem se na pomoč obrnila na strokovnjaka, ki je hkrati moj šef in tudi prijatelj. Marko se je takoj odzval mojemu klicu na pomoč. Pomagati, da se oseba v svojem telesu znova počuti fit, močno, gibljivo in čvrsto. Lepo.

Ok, priznam, tukaj sem res čutila vpliv korone, ker so fitnesi in s tem osebni posveti povsem zaprti, onemogočeni. Kako naj treniram, ko ne vem, kaj, kako, koliko …A Marko je že v prvem covid valu mislil na vse. Vsaka čast!

Medtem ko so nekateri tarnali in obupovali, je on ustvarjal. Tako kot seme, ki raste brez zvoka, v tišini. A drevo pade in povzroči močan hrup. Uničenje ima strašen in glasen zvok, ustvarjanje je tiho. To je moč tišine.

Prek telefona me je usmeril na BODIFIT Play – zame najboljši portal in mega supermarket, v katerem so čisto vse police založene in naložene z najrazličnejšimi vadbami, tehnikami, gradivi. In te police redno polnijo! Svetoval mi je, kaj naj kateri dan izvajam, kolikokrat in kako.

In sem pričela. Proces se je začel. Redno. Dosledno. Vsak dan. Nekako najdem in naberem ta čas zase. Zaenkrat uspešno. Priznam. Ni enako. In ne more biti enako, kot če bi bila v živo z njim kot svojim osebnim trenerjem v fitnesu, je pa vseeno najboljši možen približek tega. Ker vadbe na portalu v glavnem izvaja on. In tako dejansko vadim z njim.

Hitim za rezultati. A jih še ni. Neučakana sem. Ampak dosegla sem nek notranji mir, ker sem stopila na pot. Ker sem pričela delati za fizično plat svoje skrhane zgodbe in podobe.

Psihična plat se počasi prebuja. Zelo počasi. Da se pokrpam in pozdravim čimprej, sem poiskala tudi strokovno pomoč – pogovor z osebo, ki ima znanje in izkušnje s tega področja, se mi zdi najboljša dopolnilna dejavnost k treningom z Markom.

Prišla bom do popolnega zavedanja (tudi v praksi, ker v teoriji mi je to povsem jasno), da namen telesa ni, da je videti holivudsko, fotošopirano. Namen telesa tudi ni, da pritegne prijatelje, partnerje, uspehe, poglede najrazličnejših vrst. NE! Vse to delo opravita naš duh in naša energija. Onadva počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu, kot je videz telesa.

superwoman 1

Sem mama. Koliko sem izgubila. In koliko pridobila. V tem kratkem času samo osmih mesecev. Kar neverjetno. Glede na to, koliko let sem se borila z nekaterimi stvarmi. Ravno danes sem se zavedala, da sem na tej poti materinstva izgubila nekaj velikega, nekaj, kar me je težilo in predvsem zaznamovalo leta, in to je želja po ugajanju – vsem in vsakomur. Partnerju, družini, šefu, prodajalki v trgovini, natakarici …  To ugajanje … Kar izpuhtelo je. Izgubila sem nek strah pred biti iskrena. Pred izraziti svojo resnico. Strah pred prihodnostjo. Strah pred »joj, kaj bodo rekli drugi, kaj si bodo mislili« … Zdaj vem, da lahko vplivam na svoja dejanja, besede, nikakor pa ne na interpretacijo le-teh nekoga tretjega. Nisem odgovorna za njegovo razlago mene. Izgubila sem dvome. No, vsega tega nisem izgubila, ker bi si potem želela to verjetno tudi najti. Odvrgla sem!

Našla pa sem kar redek zaklad … Neko novo sebe. Postala sem bolj močna in odločna v sebi. Mirna. Mehka (ne v telesnem smislu). Samozavestna. Ljubeča do sebe. Pogumna. V resnici sem kar posebna.

Ko sem nedavno prebrala misel: »Kadar me nekdo ne mara – meni ga je žal,« sem se nasmejala, ker se mi je zdela sicer zabavna, pa vseeno malo prepotentna misel. Danes jo kar čutim. Morda zato, ker po dolgih desetletjih znova čutim spet sebe.

In vse to mi je dalo to čarobno bitje – moja Zarja. Zarja – res sem ji dala pomenljivo ime. Uči me biti v trenutku, tukaj in zdaj, in to na igriv razigran način … Uči me biti potrpežljiva. Nežna. Skrbna do sebe (kako naj bom skrbna in aktivna z njo, če sebe zanemarjam?). Mehča me z nasmehom. Odpira duha s pogledom in to nenehno zvedavostjo. Ko mi je poleti prijateljica podarila majčko z napisom:

mama majica

… sem se majčke razveselila, ker je res lepa. Ampak napisa pa nisem začutila. Danes ga! Kako je res!

 

Lepo je
biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove
z nasmehom in sončnim pogledom. Tako zaupljivo in predano. Moji trenutki
popolnosti.

 
In ČETUDI je lepo biti mama, zaboli kdaj, ko te naenkrat več ni. Ko je za druge le še Zarja. Starši … Pridejo na obisk, že hiti mama k Zarji, jo že ima v naročju, se že pogovarja z njo … Jaz sem v ozadju. Zadnjič, ko je bila v žaru b-b-b-anja z Zarjo in me je vmes pogledala, sem rekla: »Ja, jaz tudi sem prišla zraven.« Saj vem, da je Zarja zdaj najpomembnejša, pa vseeno se ne sme pozabiti na njeno mamo. Kako se počuti, je kaj utrujena, je sploh že kaj jedla … »Ne bodi ljubosumna,« sem slišala enkrat. Joj, joj, to je tako daleč od tega čustva, da se sploh ne da opisati. Gre za skromno pozornost mame svoji hčeri, ki je nedavno rodila. Saj se izrazim, povem. In je bolje naslednjič. 


Ampak še naslednjič pa je znova enako. »Ja, Zarja ni mogla sama prit, sem jo morala pač jaz pripeljati …« Tako velikokrat rečem. Pa … ? Sprejeti. Tega sem se naučila. Sprejeti. Nekaterih stvari se pač ne da spremeniti. In zakaj bi grizla kamen? Glede še enega otroka. Mnogi so me po  spraševali, kakšno bo nadaljevanje. Veliko sem premišljevala. Res veliko. Zelo ljuba oseba mi je rekla, da navija za to in da če se ženska odloči, da bo imela še enega, moški itak sledi. Tudi ginekologinja mi je prijazno namignila, da nisem več najmlajša (no, ja, to leto praznujem na okroglo!) in da bi lahko res imela še eno bitjece ob Zarji.

 

Ampak ne morem preko svojega srca, ki se prebuja ob Zarji, zori z njo in se uči od nje. Zarja je moja hči. In jaz sem mama Zarji. To je to. Vem, da se lahko »zgodi«. Tudi Zarja se je. In če bo tako, se bo rodila nova zgodba. Zaenkrat pa pišem zgolj zgodbo o Zarji in z njo. Dotlej pa uživam v zarji vsakega dne z Zarjo.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________


Ko so bili petki rezervirani za noč, 
ko so najbolj zgodnja jutra med tednom pomenila skok na fitnes za trening ali trim v gozd, ko sem na vprašanje, če lahko pridem čez kako uro, odgovorila enostavno, da ja, in ko je bila zarja zgolj eden od veličastnih in spektakularnih naravnih pojavov, sva s partnerjem preurejala in prenavljala hišo, v katero sva se vselila.

 

Povsem nova je bila spalnica. Kakšne naj bodo stene v njej? Kako jih okrasiti? Vedela sem le eno – govoriti morajo zgodbo. Najino zgodbo. Strinjal se je (kakopak) s predlogom … Vse stene bodo bele, razen glavna, kjer bo postelja, bo globoko morsko modra. Na steni pa velika slika, ki sem jo našla nekje na spletu in jo želela na tej steni.

 

Divje morje, razburkano, veter, preteče temno modri valovi, pene, neurje, nevihta, razgibano modrosivo nebo … In sredi vsega tega divjanja – svetilnik. Miren. Mogočen. Čvrst. Sredi tega viharja. In takrat sem pomislila …

slika1

Vsi ti valovi in nepredvidljivo morje – življenje. Mi pa smo svetilnik in smo sredi vsega dogajanja. In naša naloga je, da ne glede na razburkanost valov ohranimo mirnost in moč. Da zaupamo. Nič ne moremo. Razen ene stvari. Lahko sprejmemo. In nato uživamo, ko se morje umiri in posije sonce.

 

Že takrat sem si (skoraj preroško) kupila to sliko. A jo zares razumem šele danes. 40 let sem potrebovala za nekatera spoznanja. (No, čisto natančno, dobrih 39, 40 šele bom v jeseni.) 40!!! Ampak to pomeni, da bom vsaj naslednjih 40 živela polno in ljubeče. Ljubeče do sebe in ljubeče do drugih. 40 let sem se učila, padala, vstajala, padala, padala … Danes vem, zakaj. Življenje me je obrusilo, da postanem najboljša različica sebe. Da bom lahko najboljša mama svoji zali Zarji.

 

Tudi vsakomur od vas želim: bodite svetilnik v svojem življenju. V sebi imate toliko svetlobe. Podarite jo sebi. Vse ostalo bo uredilo življenje. Zaupajte. Ko sijemo v sebi, sijemo navzven. Žarimo. 

 

Bodite kot svetilnik sredi razburkanega morja – mirni, topli, predani, močni, čvrsti, pogumni in svobodni! Rada vas imam!

 

 

 

                                                                                                                                                                                                           Tamara

Naroči se na e-novičke in bodi na tekočem z vsemi ugodnostmi in novicami.

Dodaj odgovor