Začela sem razmišljati (kar je bolj naporno kot delati vaje v fitnesu!). Zakaj se to dogaja? Če sem vztrajna in vsakič znova, trikrat na leto, začnem ‘spet’ obiskovati fitnes, zakaj ne bi vztrajala še malo bolj in to povezala v neprekinjeno verigo? Tako sem se lotila raziskovanja in načrtovanja. Kot prvo sem si rekla: zadaj si samo en obisk fitnesa na teden. Če greš potem večkrat, super. Bistveno je, da ne greš manjkrat, ker to bi bilo enako nič. Kot drugo: kaj je tisto, kar je za obiskovanje fitnesa najpomembnejše? Oprema, denar, preveč časa, vztrajnost, brisača, samovšečnost, slušalke, bidon …? Ja, vse to. Na koncu pa sem ugotovila, da je za uspešno in vztrajno obiskovanje fitnesa zares pomembna pot do njega. Ker najtežje je tja kreniti. Vsaka malenkost je lahko izgovor: vreme je slabo, jaz sem slaba, prezgodaj je, prepozno je, mrzlo je, vroče je, utrujena sem, nimam prevoza, vložek me dol vleče, modrc me žuli, postelja je tako mehka …

Zato je zdaj moja prva naloga (tako kot vsakega novega obiskovalca fitnesa) priti od doma. To je za začetek čisto dovolj. Pomagam si tako, da hodim v fitnes zjutraj, na tešče. Dobesedno. Trenerji se seveda ne strinjajo s tem, ker jesti je treba, hidrate, proteine in ostale hranljive snovi, po možnosti v prahu. Ampak mene to ne zanima, ker bistveno je, da do fitnesa sploh pridem. Da se to zgodi, si za zjutraj nastavim budilko. Ko zvoni, jo momentalno takoj ugasnem in se usedem na posteljo. Telo se sicer poskuša uleči nazaj, a mu ne dovolim, tako da dam še noge s postelje. Sedaj sedim kot kakšna dementna stara mama, ki razmišlja: “Zakaj je zvonila budilka? Kje sem? Kdo sploh sem…?” In potem se mi počasi posveti: “Jaz sem fitnes!” Ob postelji me čaka fitnes oprema. Oblečem jo, se po stopnicah skoraj odkotalim v spodnje nadstropje in potem grem direktno ven iz hiše.

Šele ko sem zunaj, se začnem ukvarjati z vprašanjem “kako priti do fitnesa”. Peš se mi ne da iti, ker se mi pot strašno vleče. Z avtom ali avtobusom pa tudi nima smisla iti, ker stanujem samo par ulic stran. Pravzaprav je najbližja avtobusna postaja pri fitnesu. Zato mi je najljubše kolo. Čeprav je več dela z jemanjem kolesa iz kolesarnice, kot če bi šla peš. Da ne govorim o ozeblinah v tem mrazu. Ampak za tiste tri minute vožnje se da potrpet .