Najpogostejše besede meseca decembra so darila, božič, novo leto. Kaj povezuje vse troje? Hrana in pijača! V zadnjem tednu veselega decembra pojemo vse, kar se pojesti da, in spijemo vse, kar nam pride naproti. Nato gremo ven, srečujemo se s prijatelji in obiskujemo sorodnike, da bi še malo več pojedli in spili. Ko pa vsega zmanjka, gremo v trgovino po še več zalog, saj ob prazni mizi pač ne moremo sedeti! In tako vse do konca leta. Kot da bi bili na vrtiljaku, ki se vrti vse hitreje in hitreje, dokler nas nekje okoli 2. januarja ne vrže dol. V realnost, direktno na tehtnico. V sekundi smo odločeni (očitno hlapi vsega decembrskega popitega alkohola še vedno delujejo): od zdaj naprej hodim v fitnes – vsak dan! No, vsaj pri meni je tako. Bodi fit in ne bodi fat! Če januarja začnem, ni hudič, da ne bom nadaljevala do poletja. In se zaženem ter zdržim… do konca januarja. Istega leta.
Začela sem razmišljati (kar je bolj naporno kot delati vaje v fitnesu!). Zakaj se to dogaja? Če sem vztrajna in vsakič znova, trikrat na leto, začnem ‘spet’ obiskovati fitnes, zakaj ne bi vztrajala še malo bolj in to povezala v neprekinjeno verigo? Tako sem se lotila raziskovanja in načrtovanja. Kot prvo sem si rekla: zadaj si samo en obisk fitnesa na teden. Če greš potem večkrat, super. Bistveno je, da ne greš manjkrat, ker to bi bilo enako nič. Kot drugo: kaj je tisto, kar je za obiskovanje fitnesa najpomembnejše? Oprema, denar, preveč časa, vztrajnost, brisača, samovšečnost, slušalke, bidon …? Ja, vse to. Na koncu pa sem ugotovila, da je za uspešno in vztrajno obiskovanje fitnesa zares pomembna pot do njega. Ker najtežje je tja kreniti. Vsaka malenkost je lahko izgovor: vreme je slabo, jaz sem slaba, prezgodaj je, prepozno je, mrzlo je, vroče je, utrujena sem, nimam prevoza, vložek me dol vleče, modrc me žuli, postelja je tako mehka …
Zato je zdaj moja prva naloga (tako kot vsakega novega obiskovalca fitnesa) priti od doma. To je za začetek čisto dovolj. Pomagam si tako, da hodim v fitnes zjutraj, na tešče. Dobesedno. Trenerji se seveda ne strinjajo s tem, ker jesti je treba, hidrate, proteine in ostale hranljive snovi, po možnosti v prahu. Ampak mene to ne zanima, ker bistveno je, da do fitnesa sploh pridem. Da se to zgodi, si za zjutraj nastavim budilko. Ko zvoni, jo momentalno takoj ugasnem in se usedem na posteljo. Telo se sicer poskuša uleči nazaj, a mu ne dovolim, tako da dam še noge s postelje. Sedaj sedim kot kakšna dementna stara mama, ki razmišlja: “Zakaj je zvonila budilka? Kje sem? Kdo sploh sem…?” In potem se mi počasi posveti: “Jaz sem fitnes!” Ob postelji me čaka fitnes oprema. Oblečem jo, se po stopnicah skoraj odkotalim v spodnje nadstropje in potem grem direktno ven iz hiše.
Šele ko sem zunaj, se začnem ukvarjati z vprašanjem “kako priti do fitnesa”. Peš se mi ne da iti, ker se mi pot strašno vleče. Z avtom ali avtobusom pa tudi nima smisla iti, ker stanujem samo par ulic stran. Pravzaprav je najbližja avtobusna postaja pri fitnesu. Zato mi je najljubše kolo. Čeprav je več dela z jemanjem kolesa iz kolesarnice, kot če bi šla peš. Da ne govorim o ozeblinah v tem mrazu. Ampak za tiste tri minute vožnje se da potrpet .
Parkiram kolo in se bližam vratom BODIFITa. Ta se vedno sama od sebe odprejo. Samo enkrat se mi je zgodilo, da ko sem prišla do vrat, so ta ostala na široko zaprta. Izkazalo se je, da odgovorni za odpiranje fitnesa (ne vem, kdo je to: trener, šef, fit-hišnik, hiš-fit-nik…?) enostavno ni prišel. Stala sem pred vrati in se spraševala, kaj mi hoče sporočiti vesolje: “Ne sodiš sem”? “Morala bi ostati doma”? “Upanje umre zadnje”? “Pridi naslednjič”…? Očitno to zadnje, ker sem res ponovno prišla. No, zdaj sem spet pred temi vrati, ki se tokrat veselo na stežaj odprejo. Če bi bila vrata lahko vesela, bi ta bila. Občutek imaš, da so nasmejana že navsezgodaj. Samo še glas jim manjka. Si prav predstavljam, da pridem namrgodena do fitnesa in se vrata z bleščečimi stekli in nasmehom odprejo: “Dobro jutro! Dobrodošli v tem prekrasnem jutru!” Pogledam jih izpod čela in zabrundam: “Zunaj je minus 8 stopinj…” Srečna vrata: “A ni to krasno?! Prelep zimski dan!” Jaz: “Dan? Zunaj je tema!” Srečna vrata: “Tema, polna zvezdic in …” “Zapri gobec,” jih prekinem in se spustim po stopnicah. Moj cilj je samo priti v ta jebeni fitnes.
Ko se pri recepciji fitnesa rampa dvigne, sem noter. Cilj je dosežen! Ker ko si enkrat v Bodifitu, pač oddelaš vaje, nategovanje in ostale mučilne zadeve, se stuširaš in to je to. Kljukica! In sem srečna, ker mi je še enkrat uspelo. In malo manj srečna, ker me bolijo noge, moram pa navzgor po miljavžentu (beri: šestnajstih) stopnicah, da pridem ven iz fitnesa. Doma si mislim: “Pa saj ni bilo tako hudo! Gotovo bom naslednjič šla že z več veselja in entuziazma.” Potem pa pride naslednji termin in čas, da se spravim na pot do fitnesa. In mi je kar malo žal, da srečna vrata v fitnes ne govorijo, tokrat imam v sebi en kup kletvic, ki bi jim jih z veseljem servirala. Kreganje z vrati, posteljo ali samo sabo gor ali dol: februar je, torej nisem odnehala januarja, kot po navadi. Morda pa mi letos uspe neprekinjeno obiskovanje fitnesa. Ampak najprej poskusim zdržati do konca februarja.
Lucija Ćirović-igralka, stand-up komičarka, dramska pedagoginja,
lutkarica in ventrilokvistka in BODIFIT ambasadorka
