https://bodifit.net/online/Po porodu oziroma po nosečnosti je žensko telo spremenjeno. Četudi smo ženske superjunakinje, ker v resnici premaknemo vse svoje notranje organe, se zredimo za kar nekaj kilogramov, da na svet pravimo darilo – otroka, pa na nas nekatere prežijo izzivi, ki se jih nikakor ne lotimo kot superjunakinje. Govorim o sebi! Moj odnos do sebe, kot že veste, se je strahovito in rapidno slabšal.

Čas je bil, da nekaj ukrenem. Fizično in psihično. Za fizično je bil en sam odgovor. V hipu sem se na pomoč obrnila na strokovnjaka, ki je hkrati moj šef in tudi prijatelj. Marko se je takoj odzval mojemu klicu na pomoč. Pomagati, da se oseba v svojem telesu znova počuti fit, močno, gibljivo in čvrsto. Lepo.

Ok, priznam, tukaj sem res čutila vpliv korone, ker so fitnesi in s tem osebni posveti povsem zaprti, onemogočeni. Kako naj treniram, ko ne vem, kaj, kako, koliko …A Marko je že v prvem covid valu mislil na vse. Vsaka čast!

Medtem ko so nekateri tarnali in obupovali, je on ustvarjal. Tako kot seme, ki raste brez zvoka, v tišini. A drevo pade in povzroči močan hrup. Uničenje ima strašen in glasen zvok, ustvarjanje je tiho. To je moč tišine.

Prek telefona me je usmeril na BODIFIT Play – zame najboljši portal in mega supermarket, v katerem so čisto vse police založene in naložene z najrazličnejšimi vadbami, tehnikami, gradivi. In te police redno polnijo! Svetoval mi je, kaj naj kateri dan izvajam, kolikokrat in kako.

In sem pričela. Proces se je začel. Redno. Dosledno. Vsak dan. Nekako najdem in naberem ta čas zase. Zaenkrat uspešno. Priznam. Ni enako. In ne more biti enako, kot če bi bila v živo z njim kot svojim osebnim trenerjem v fitnesu, je pa vseeno najboljši možen približek tega. Ker vadbe na portalu v glavnem izvaja on. In tako dejansko vadim z njim.

Hitim za rezultati. A jih še ni. Neučakana sem. Ampak dosegla sem nek notranji mir, ker sem stopila na pot. Ker sem pričela delati za fizično plat svoje skrhane zgodbe in podobe.

Psihična plat se počasi prebuja. Zelo počasi. Da se pokrpam in pozdravim čimprej, sem poiskala tudi strokovno pomoč – pogovor z osebo, ki ima znanje in izkušnje s tega področja, se mi zdi najboljša dopolnilna dejavnost k treningom z Markom.

Prišla bom do popolnega zavedanja (tudi v praksi, ker v teoriji mi je to povsem jasno), da namen telesa ni, da je videti holivudsko, fotošopirano. Namen telesa tudi ni, da pritegne prijatelje, partnerje, uspehe, poglede najrazličnejših vrst. NE! Vse to delo opravita naš duh in naša energija. Onadva počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu, kot je videz telesa.

Nosečnost je zame res posebna življenjska lekcija. Sprejela sem. V glavnem sem sprejela – priznam, da v celoti še zmeraj ne. Še zmeraj se vsakič borim, ko moram ali na delovno mesto ali se dobim s kom, ki me že dolgo ni videl. Ker ljudje te hočeš nočeš pač primerjajo s telesom, kot so ga nazadnje videli. Nekateri pa ti morajo to tudi v najrazličnejših oblikah tudi na glas povedati. Kot da sam ne veš, da si se ali zredil ali imaš novo frizuro ali mozolj na čelu ali …

Skratka, v glavnem sem sprejela dodatne kilograme. In v glavnem sem sprejela, da sem manj fit. Zelo mi je pomagalo branje ene posebne knjige, kjer piše, da se žensko telo v času nosečnosti ne redi, ampak raste na najboljši možen način. Zato me pogreje in obremeni in razžalosti, ko prijateljice, sodelavke, ki imajo res lepo fit telo, rečejo, da so debele. Zmeraj pomagam in skušam pregnati ta neumni oblak ter priklicati sonce v njihove misli. Lepa si! Posebna si! In lahko si ponosna na svoje telo!

________________________________________________________________________________________________________________________

In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! Vedno, ko čutim v spodnjem predelu trebuha krče, si rečem, joj ne še danes, počakaj še malo. Na kaj pa? Da bom pripravljena, da bom imela vse urejeno, da bom nakupila še zadnje stvari …? Zveni znano? Morda tole bolj:

 Srečna bom, ko bom imela hišo/visoko plačo/prebelim hišo/zamenjam streho na hiši/otroci odrastejo/odplačam kredit … Nikoli končana zgodba! Samo nekaj prestavljamo in bi odlašali in še ne bi zdaj … V resnici pa je vse lepo, dobro in fantastično točno tako, kot je sedaj. Ta trenutek. Ta trenutek je v resnici tudi vse, kar zares »imamo«. Zakaj ga ne užijemo?

Zarja bi naj posijala v moje življenje 14. 6. Torej točno čez 7 dni – prihodnjo nedeljo. Ampak sem se malo pogovorila z njo. Glede načrtov prihoda. In sva se uskladili za drug termin. Malo bo še počakala in zadehtela 16. 6. Pa da vidim, kako bo »ubogala« mamo oz. ali se bo držala najinega dogovora. Ker nimam še vsega spakiranega. Moja torba je na 90 % vsega, kar mora biti v njej, Zarjina pa na 60 %. Ampak danes je 7. 6. Nekaj dni še imam, da vse uredim.

Ne morem verjeti.

Dočakala sem 14. junij – predviden datum poroda.

In dočakala sem ga še vedno noseča.

Kar mi je dejansko prav všeč. Se Zarja očitno drži najinega tihega dogovora.

Kako sem? Napeto. Nikogar več ne morem poklicati, brez da ne bi bilo vprašanja, če je že, če se dogaja. Vsak najprej pomisli, da kličem, ker imam v naročju končno Zarjo. Ker s partnerjem nisva (še?) poročena, se mi je postavilo naravno vprašanje. Kako se bo Zarja pisala? Naj ima moj ali njegov priimek? Seveda je on predlagal svojega. Pa jaz? Naj bom jaz edina črna ovca v družini z drugačnim priimkom? Ne vem, koliko si druge ženske dejansko želijo poroke s partnerji, vem pa, da jih ni veliko, ki bi gojile močno hrepenenje do tega izpovednega dejanja ljubezni.

________________________________________________________________________________________________________________________

Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. Nato je prišel petek, 19. junij …

Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.

Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja …

In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08. Babica ga je vprašala: Koliko? In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč. Vse mi je postalo jasno v trenutku.

Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje

Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij.

Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje. Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so zapustile sobo.

Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.

Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti.

Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!