Ne morem verjeti.
Dočakala sem 14. junij – predviden datum poroda.
In dočakala sem ga še vedno noseča.
Kar mi je dejansko prav všeč. Se Zarja očitno drži najinega tihega dogovora.

»Ampak nekaj si zapomni, to ti res polagam na srce. Ne poslušaj drugih! Ne dovoli, da se vtikujejo in delijo nasvete, menja, poglede … Poslušaj samo sebe! Ti sama najbolje veš in čutiš, kaj je za tvojega otroka najbolje.«

In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! 🙂

In tako je tudi bilo. Vsak dan. Ne samo vsi naslednji petki 13-ega. Vsak dan je dobil nov vonj, je dehtel, je žarel v novih čistih barvah in se bohotil v tihem pričakovanju.

Ne, ni bilo filmske reakcije in navdušenja.

Joj, mačkica, kako sem vesel. Super. Skupaj bova zmogla.
Ali karkoli takega – ni bilo.
V resnici ni bilo niti besede.

Odločila sem se za brezkompromisno iskrenost.
Iskrenost se na dolgi rok najbolj »splača«!

Navsezgodaj sem se uredila. Čemu in za koga, se sprašujem še danes. Odpeljala sem se v UKC Maribor. Sama. Ne sicer po svoji želji, ampak tako se je boleče razpletlo. Očitno sem morala skozi ves ta proces sama.

Nikdar ni bila točna. Vedno je zamujala. Tudi lanski avgust ni bil nobena izjema. Zato se nisem sekirala niti posvečala temu posebne pozornosti, ker se zgodba ponavlja že leta. Človek se navadi.