Kdaj sem se nazadnje počutila kot jaz?

Hej, sem Nina. Imam 34 let, dve krasni, energični (beri: nikoli utrujeni) hčerki, službo v marketingu, partnerja in življenje, ki teče s hitrostjo 100 na uro. Vseeno sem se pred enim tednom zalotila, kako že četrtič v istem mesecu zlagam perilo in si potiho rečem: “Jutri pa začnem migat.”

Jutri pa nikoli ne pride, a ne?

No, dokler ni prišel tisti večer, ko sta bili punci končno v postelji, mož je spal ob polčasni analizi Lige prvakov, jaz pa sem po telefonu slučajno naletela na tisto objavo: “FIT do poletja – 5 tednov do nove forme ”. Klik. Prijavi se. Kar tako. In zdaj sem tukaj.

Zakaj FIT do poletja?

Ker je 5 tednov. Ne 100 dni, ne “do septembra”, ampak ravno toliko, da me ne zagrabi panika in ravno dovolj, da ne gre samo za en “detox smoothie challenge”.

Ker sem že poskusila vse, 14-dnevno jogo s punco iz YouTuba, ki očitno nima kolkov, hoja na bližnji hrib in “klasika” 100 in ena dieta, ki obljublja rezultate. Skupno vsem tem poskusom je bilo, da sem namesto izgubila kilograme, pridobila še dodatne. Zato sem si rekla: Nina, daj si 5 tednov. Če ne bo nič, boš pa se vsaj malo razgibala. 

Prvi obisk fitnesa - jaz in moji predsodki

Priznam, mislila sem, da bom edina, ki ne ve, kako deluje sobno kolo. Da bom v sobi polni napetih bicepsov izgledala kot izgubljena turistka na letališču. Ampak realnost? Čisto druga zgodba.

Na recepciji me je pričakala punca z nasmehom, ki bi lahko prodajal sončna očala in mi v 2 minutah razložila, da ni važno, koliko znaš, ampak da si tu. Uf. Velik kamen se mi je odvalil od srca. Prva zmaga.

Opravili sva začetni posvet. Nič groznega – par vprašanj o mojih navadah in ciljih (»Hočem nazaj svojo zadnjico iz leta 2017« očitno ni uraden cilj, ampak so me vseeno razumeli 😅).

Prvi trening - mehka podlaga in trda realnost

Punci, ki me bo spremljala 5 tednov je ime Maša. Ona je trenerka z največ potrpljenja kar sem ga kadarkoli videla (pa imam dve hčerki, da ne bo pomote). Na prvem treningu sva naredili nekaj, kot jim ona reče, osnovnih vaj. Zelo mi je bilo všeč, da je Maša prepoznala moje potrebe. Velik poudarek je dala na moj hrbet, saj roko na srce zaradi sedečega dela ni v najboljšem stanju. Vse je bilo jasno in predvsem – prilagojeno meni.

Ja, znoj je bil povsod. Ja, še vedno me boli rit, ko se usedem. Ampak prvič po dolgem času sem imela občutek, da nekaj delam zase. In da to ni “nujno zlo”, ampak nekaj, v čemer lahko celo… uživam?

Na poti domov sem si privoščila beljakovinski napitek. Moj prvi. Ni bil točno čokoladni milkshake, ampak za občutek nagrade  po treningu, je bil dovolj dober. Predvsem pa bo zmanjšal “muskelfiber” naslednji dan.

In kako se počutim zdaj?

Ponosno. Ne zaradi številke na tehtnici – ker ta se še ni spremenila (kdo bi si mislil) ampak ponosno zato, ker sem si vzela čas. Ker sem vstala s kavča, namesto da bi iskala izgovore. In ker sem začela.

Vem, da bo ta začetna zagnanost minila (upam, da ne kmalu), da bodo dnevi, ko mi ne bo dišalo iti v fitnes. Ampak nekaj mi pravi, da bo ta različica Nine, tista z rdečimi lički po treningu in nasmehom, ki ne izgine, vse bolj prisotna.

📆 V naslednjem zapisu: kako sem bolje spoznala svojo trenerko, kaj sem izvedela o svojem telesu (in kako zelo sem podcenjevala vodo!) ter zakaj je prva skupinska vadba bolj zabavna, kot si misliš.

Spodaj pa puščam en citat, ki bo morda tudi tebe motiviral, da klikneš na gumb “prijava” na program FIT do poletja.

Kategorije

Povezane vsebine