Brezplačna poštnina za BODIFIT člane
blog nosečka

KAKO MI JE NEKAJ MILIMETROV OBRNILO ŽIVLJENJE NA GLAVO (3. del)

https://bodifit.net/online/Po porodu oziroma po nosečnosti je žensko telo spremenjeno. Četudi smo ženske superjunakinje, ker v resnici premaknemo vse svoje notranje organe, se zredimo za kar nekaj kilogramov, da na svet pravimo darilo – otroka, pa na nas nekatere prežijo izzivi, ki se jih nikakor ne lotimo kot superjunakinje. Govorim o sebi! Moj odnos do sebe, kot že veste, se je strahovito in rapidno slabšal.

Čas je bil, da nekaj ukrenem. Fizično in psihično. Za fizično je bil en sam odgovor. V hipu sem se na pomoč obrnila na strokovnjaka, ki je hkrati moj šef in tudi prijatelj. Marko se je takoj odzval mojemu klicu na pomoč. Pomagati, da se oseba v svojem telesu znova počuti fit, močno, gibljivo in čvrsto. Lepo.

Ok, priznam, tukaj sem res čutila vpliv korone, ker so fitnesi in s tem osebni posveti povsem zaprti, onemogočeni. Kako naj treniram, ko ne vem, kaj, kako, koliko …A Marko je že v prvem covid valu mislil na vse. Vsaka čast!

Medtem ko so nekateri tarnali in obupovali, je on ustvarjal. Tako kot seme, ki raste brez zvoka, v tišini. A drevo pade in povzroči močan hrup. Uničenje ima strašen in glasen zvok, ustvarjanje je tiho. To je moč tišine.

Prek telefona me je usmeril na BODIFIT Play – zame najboljši portal in mega supermarket, v katerem so čisto vse police založene in naložene z najrazličnejšimi vadbami, tehnikami, gradivi. In te police redno polnijo! Svetoval mi je, kaj naj kateri dan izvajam, kolikokrat in kako.

In sem pričela. Proces se je začel. Redno. Dosledno. Vsak dan. Nekako najdem in naberem ta čas zase. Zaenkrat uspešno. Priznam. Ni enako. In ne more biti enako, kot če bi bila v živo z njim kot svojim osebnim trenerjem v fitnesu, je pa vseeno najboljši možen približek tega. Ker vadbe na portalu v glavnem izvaja on. In tako dejansko vadim z njim.

Hitim za rezultati. A jih še ni. Neučakana sem. Ampak dosegla sem nek notranji mir, ker sem stopila na pot. Ker sem pričela delati za fizično plat svoje skrhane zgodbe in podobe.

Psihična plat se počasi prebuja. Zelo počasi. Da se pokrpam in pozdravim čimprej, sem poiskala tudi strokovno pomoč – pogovor z osebo, ki ima znanje in izkušnje s tega področja, se mi zdi najboljša dopolnilna dejavnost k treningom z Markom.

Prišla bom do popolnega zavedanja (tudi v praksi, ker v teoriji mi je to povsem jasno), da namen telesa ni, da je videti holivudsko, fotošopirano. Namen telesa tudi ni, da pritegne prijatelje, partnerje, uspehe, poglede najrazličnejših vrst. NE! Vse to delo opravita naš duh in naša energija. Onadva počneta vse to, kar pripisujemo nekaj tako klišejskemu in stereotipnemu, kot je videz telesa.

superwoman 1

Sem mama. Koliko sem izgubila. In koliko pridobila. V tem kratkem času samo osmih mesecev. Kar neverjetno. Glede na to, koliko let sem se borila z nekaterimi stvarmi. Ravno danes sem se zavedala, da sem na tej poti materinstva izgubila nekaj velikega, nekaj, kar me je težilo in predvsem zaznamovalo leta, in to je želja po ugajanju – vsem in vsakomur. Partnerju, družini, šefu, prodajalki v trgovini, natakarici …  To ugajanje … Kar izpuhtelo je. Izgubila sem nek strah pred biti iskrena. Pred izraziti svojo resnico. Strah pred prihodnostjo. Strah pred »joj, kaj bodo rekli drugi, kaj si bodo mislili« … Zdaj vem, da lahko vplivam na svoja dejanja, besede, nikakor pa ne na interpretacijo le-teh nekoga tretjega. Nisem odgovorna za njegovo razlago mene. Izgubila sem dvome. No, vsega tega nisem izgubila, ker bi si potem želela to verjetno tudi najti. Odvrgla sem!

Našla pa sem kar redek zaklad … Neko novo sebe. Postala sem bolj močna in odločna v sebi. Mirna. Mehka (ne v telesnem smislu). Samozavestna. Ljubeča do sebe. Pogumna. V resnici sem kar posebna.

Ko sem nedavno prebrala misel: »Kadar me nekdo ne mara – meni ga je žal,« sem se nasmejala, ker se mi je zdela sicer zabavna, pa vseeno malo prepotentna misel. Danes jo kar čutim. Morda zato, ker po dolgih desetletjih znova čutim spet sebe.

In vse to mi je dalo to čarobno bitje – moja Zarja. Zarja – res sem ji dala pomenljivo ime. Uči me biti v trenutku, tukaj in zdaj, in to na igriv razigran način … Uči me biti potrpežljiva. Nežna. Skrbna do sebe (kako naj bom skrbna in aktivna z njo, če sebe zanemarjam?). Mehča me z nasmehom. Odpira duha s pogledom in to nenehno zvedavostjo. Ko mi je poleti prijateljica podarila majčko z napisom:

mama majica

… sem se majčke razveselila, ker je res lepa. Ampak napisa pa nisem začutila. Danes ga! Kako je res!

 

Lepo je
biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove
z nasmehom in sončnim pogledom. Tako zaupljivo in predano. Moji trenutki
popolnosti.

 
In ČETUDI je lepo biti mama, zaboli kdaj, ko te naenkrat več ni. Ko je za druge le še Zarja. Starši … Pridejo na obisk, že hiti mama k Zarji, jo že ima v naročju, se že pogovarja z njo … Jaz sem v ozadju. Zadnjič, ko je bila v žaru b-b-b-anja z Zarjo in me je vmes pogledala, sem rekla: »Ja, jaz tudi sem prišla zraven.« Saj vem, da je Zarja zdaj najpomembnejša, pa vseeno se ne sme pozabiti na njeno mamo. Kako se počuti, je kaj utrujena, je sploh že kaj jedla … »Ne bodi ljubosumna,« sem slišala enkrat. Joj, joj, to je tako daleč od tega čustva, da se sploh ne da opisati. Gre za skromno pozornost mame svoji hčeri, ki je nedavno rodila. Saj se izrazim, povem. In je bolje naslednjič. 


Ampak še naslednjič pa je znova enako. »Ja, Zarja ni mogla sama prit, sem jo morala pač jaz pripeljati …« Tako velikokrat rečem. Pa … ? Sprejeti. Tega sem se naučila. Sprejeti. Nekaterih stvari se pač ne da spremeniti. In zakaj bi grizla kamen? Glede še enega otroka. Mnogi so me po  spraševali, kakšno bo nadaljevanje. Veliko sem premišljevala. Res veliko. Zelo ljuba oseba mi je rekla, da navija za to in da če se ženska odloči, da bo imela še enega, moški itak sledi. Tudi ginekologinja mi je prijazno namignila, da nisem več najmlajša (no, ja, to leto praznujem na okroglo!) in da bi lahko res imela še eno bitjece ob Zarji.

 

Ampak ne morem preko svojega srca, ki se prebuja ob Zarji, zori z njo in se uči od nje. Zarja je moja hči. In jaz sem mama Zarji. To je to. Vem, da se lahko »zgodi«. Tudi Zarja se je. In če bo tako, se bo rodila nova zgodba. Zaenkrat pa pišem zgolj zgodbo o Zarji in z njo. Dotlej pa uživam v zarji vsakega dne z Zarjo.

 

__________________________________________________________________________________________________________________________


Ko so bili petki rezervirani za noč, 
ko so najbolj zgodnja jutra med tednom pomenila skok na fitnes za trening ali trim v gozd, ko sem na vprašanje, če lahko pridem čez kako uro, odgovorila enostavno, da ja, in ko je bila zarja zgolj eden od veličastnih in spektakularnih naravnih pojavov, sva s partnerjem preurejala in prenavljala hišo, v katero sva se vselila.

 

Povsem nova je bila spalnica. Kakšne naj bodo stene v njej? Kako jih okrasiti? Vedela sem le eno – govoriti morajo zgodbo. Najino zgodbo. Strinjal se je (kakopak) s predlogom … Vse stene bodo bele, razen glavna, kjer bo postelja, bo globoko morsko modra. Na steni pa velika slika, ki sem jo našla nekje na spletu in jo želela na tej steni.

 

Divje morje, razburkano, veter, preteče temno modri valovi, pene, neurje, nevihta, razgibano modrosivo nebo … In sredi vsega tega divjanja – svetilnik. Miren. Mogočen. Čvrst. Sredi tega viharja. In takrat sem pomislila …

slika1

Vsi ti valovi in nepredvidljivo morje – življenje. Mi pa smo svetilnik in smo sredi vsega dogajanja. In naša naloga je, da ne glede na razburkanost valov ohranimo mirnost in moč. Da zaupamo. Nič ne moremo. Razen ene stvari. Lahko sprejmemo. In nato uživamo, ko se morje umiri in posije sonce.

 

Že takrat sem si (skoraj preroško) kupila to sliko. A jo zares razumem šele danes. 40 let sem potrebovala za nekatera spoznanja. (No, čisto natančno, dobrih 39, 40 šele bom v jeseni.) 40!!! Ampak to pomeni, da bom vsaj naslednjih 40 živela polno in ljubeče. Ljubeče do sebe in ljubeče do drugih. 40 let sem se učila, padala, vstajala, padala, padala … Danes vem, zakaj. Življenje me je obrusilo, da postanem najboljša različica sebe. Da bom lahko najboljša mama svoji zali Zarji.

 

Tudi vsakomur od vas želim: bodite svetilnik v svojem življenju. V sebi imate toliko svetlobe. Podarite jo sebi. Vse ostalo bo uredilo življenje. Zaupajte. Ko sijemo v sebi, sijemo navzven. Žarimo. 

 

Bodite kot svetilnik sredi razburkanega morja – mirni, topli, predani, močni, čvrsti, pogumni in svobodni! Rada vas imam!

 

 

 

                                                                                                                                                                                                           Tamara

blog nosečka

KAKO MI JE NEKAJ MILIMETROV OBRNILO ŽIVLJENJE NA GLAVO (2. del)

Nosečnost je zame res posebna življenjska lekcija. Sprejela sem. V glavnem sem sprejela – priznam, da v celoti še zmeraj ne. Še zmeraj se vsakič borim, ko moram ali na delovno mesto ali se dobim s kom, ki me že dolgo ni videl. Ker ljudje te hočeš nočeš pač primerjajo s telesom, kot so ga nazadnje videli. Nekateri pa ti morajo to tudi v najrazličnejših oblikah tudi na glas povedati. Kot da sam ne veš, da si se ali zredil ali imaš novo frizuro ali mozolj na čelu ali …

 

Skratka, v glavnem sem sprejela dodatne kilograme. In v glavnem sem sprejela, da sem manj fit. Zelo mi je pomagalo branje ene posebne knjige, kjer piše, da se žensko telo v času nosečnosti ne redi, ampak raste na najboljši možen način. Zato me pogreje in obremeni in razžalosti, ko prijateljice, sodelavke, ki imajo res lepo fit telo, rečejo, da so debele. Zmeraj pomagam in skušam pregnati ta neumni oblak ter priklicati sonce v njihove misli. Lepa si! Posebna si! In lahko si ponosna na svoje telo!

________________________________________________________________________________________________________________________

In danes je zadnji maj. Točno 14 dni do uradno predvidenega datuma poroda. Lahko pa je to že jutri. Ali danes ponoči. Ampak odlašam – kot da imam sploh kakršenkoli vpliv na to! Vedno, ko čutim v spodnjem predelu trebuha krče, si rečem, joj ne še danes, počakaj še malo. Na kaj pa? Da bom pripravljena, da bom imela vse urejeno, da bom nakupila še zadnje stvari …? Zveni znano? Morda tole bolj:

 Srečna bom, ko bom imela hišo/visoko plačo/prebelim hišo/zamenjam streho na hiši/otroci odrastejo/odplačam kredit … Nikoli končana zgodba! Samo nekaj prestavljamo in bi odlašali in še ne bi zdaj … V resnici pa je vse lepo, dobro in fantastično točno tako, kot je sedaj. Ta trenutek. Ta trenutek je v resnici tudi vse, kar zares »imamo«. Zakaj ga ne užijemo?

 

Zarja bi naj posijala v moje življenje 14. 6. Torej točno čez 7 dni – prihodnjo nedeljo. Ampak sem se malo pogovorila z njo. Glede načrtov prihoda. In sva se uskladili za drug termin. Malo bo še počakala in zadehtela 16. 6. Pa da vidim, kako bo »ubogala« mamo oz. ali se bo držala najinega dogovora. Ker nimam še vsega spakiranega. Moja torba je na 90 % vsega, kar mora biti v njej, Zarjina pa na 60 %. Ampak danes je 7. 6. Nekaj dni še imam, da vse uredim.

 

Ne morem verjeti.

Dočakala sem 14. junij – predviden datum poroda.

In dočakala sem ga še vedno noseča.

Kar mi je dejansko prav všeč. Se Zarja očitno drži najinega tihega dogovora.

Kako sem? Napeto. Nikogar več ne morem poklicati, brez da ne bi bilo vprašanja, če je že, če se dogaja. Vsak najprej pomisli, da kličem, ker imam v naročju končno Zarjo. Ker s partnerjem nisva (še?) poročena, se mi je postavilo naravno vprašanje. Kako se bo Zarja pisala? Naj ima moj ali njegov priimek? Seveda je on predlagal svojega. Pa jaz? Naj bom jaz edina črna ovca v družini z drugačnim priimkom? Ne vem, koliko si druge ženske dejansko želijo poroke s partnerji, vem pa, da jih ni veliko, ki bi gojile močno hrepenenje do tega izpovednega dejanja ljubezni.

 

________________________________________________________________________________________________________________________

Mineva peti dan, ko čisto zares držim v svojem naročju najino življenje, najino ljubezen – Zarjo. Ne, Zarja ni upoštevala najinega tihega dogovora. 16. junij je minil kot vsak drug dan. Enako 17. in 18. junij. Nato je prišel petek, 19. junij …

 

Ko sem začutila, da je val butnil ob obalo, ko sem začutila olajšanje v telesu, sem tudi že čutila kožo svoje Zarje na svojih prsih. Samo jokala sem. Jokala, božala to neskončno čudovito bitjece in pogledovala proti partnerju.

Ne morem verjeti, ne morem verjeti … najina Zarja …

 

In nato sem zaslišala glas ginekologa: 00.08. Babica ga je vprašala: Koliko? In je ponovil: Ura rojstva 8 minut čez polnoč. Vse mi je postalo jasno v trenutku.

Ta veseli dan ali Zarja gre po svoje

Princeska se je odločila v najino življenje vstopiti na tako pomenljiv dan – poletni solsticij.

 

Gre za enega od starodavnih dnevov moči, ko so meje med svetovi najtanjše in so energije narave najmočnejše. Poletni solsticij je najdaljši dan leta z najbolj izrazito energijo sonca, z močjo, ki osvetljuje, razsvetljuje. Ko so babice zaključile s svojim delom in pregledom Zarje, so zapustile sobo.

 

Ostali smo samo mi trije. Prvič v življenju smo bili skupaj in to ponoči na poletni solsticij.

Na voljo smo imeli 3 samo naše bogate ure polne objemov, nežnosti, pogledov in hvaležnosti.

Zarja, dobrodošla, 20. 6. 2020!

zarja 1

In razmišljam v tem jutru, ko vse še spi, tudi moja Zarja, o prehojeni poti.

Bi kaj spremenila? Naredila drugače?

Če bi res lahko karkoli naredila, bi samo to, da bi začela znova in še enkrat doživela vse odtenke veselja, strahu, radosti, žalosti, ljubezni.

 

Če bi torej res lahko karkoli naredila – ne bi.  Prav ničesar ne bi naredila drugače. Vse to, točno tako, kot se je zgodilo, me je namreč pripeljalo točno sem, kjer sem, kakršna sem, s kom sem. In to je: čudovito, čudovita, čudovit in čudovita. Življenje, hvala ti!

 

Še vedno  ne morem verjeti, da sem mama. Še vedno ne morem verjeti, da imam hči. Morda se to komu zdi nemogoče, ker sem vendarle po 9 mesecih sobivanja rodila (ali bolje: rojevala) to bitjece.

 

Telo po porodu ni enako telesu pred zanositvijo. Zapisati je lahko, soočiti se s tem peklensko, sprejeti – trenutno nemogoče. Sekiram se. In pogled v ogledalo mi pokvari dan. Me razžalosti. Še posebej, ker trenutno vso svojo energijo in pozornost in čas namenjam Zarji. Moja rekreacija je trenutno dvakrat na teden pohod za eno uro. Vmes, ko zaspi, nekaj minut vaj za zgornji del telesa in noge. Ker ko Zarja spi, jaz vklopim turbo hitrost in urejam in hitim in norim, da bi naredila VSE, kar hočem (in jaz imam rada v hiši in okoli nje urejeno, čisto, pospravljeno, posesano, zbrisano, oprano, pokošeno, opleto …). Velikokrat oz. največkrat se Zarja prehitro zbudi in dela ostajajo. A nedokončana so le začasno. Ker naslednji spalni interval vklopim ultra turbo. In tako izostane čas zame. Še teh zapiskov se nisem in nisem imela časa lotiti. Pa verjamem, da pride čas zame. Upam le, da se do takrat ne bom valila po hiši. Naj že minejo občutki, da sem zanemarjena, zavaljena in debela.

 

In čeprav za marsikoga (pre)pozno, pa vem, da sem mama postala pravi čas. To je pač moja časovnica. Morala sem dozoreti, se izbrusiti, da je bilo moje življenje pripravljeno na novo življenje.

 

Ko sva pred dnevi z Zarjo šli na sprehod, mi je soseda kar naenkrat med pogovorom rekla: »Ti bi si morala tisti nosečniški pas nabaviti. Za trebušček.«

Vsak, ki me pozna, ve, da je moja rak rana mojega telesa moj trebuh. In že itak se sekiram, ker sem v oblinah, potem pa ta porcija. In še kar ni nehala.

»Pa potem bi morala tudi kake vaje delati, da gre stran.«

 

Še dobro, da je bil vroč dan in sem lahko menjavala vse odtenke rdeče barve sramu in ponižanja na obrazu. Tako me je šokirala, da sploh nisem našla pravih besed. Zato sem res tumasto vprašala: »Pa ta zadeva res pomaga ali gre samo za pripomoček, ki javnost zavede, da imaš raven trebuh?« »Tega ne vem, ker ga nisem nikoli uporabljala. Ni mi bilo treba. Jaz sem bila po obeh porodih takoj nazaj ravna.«

O moj bog. Kmalu sem odšla, med potjo pa so se mi vlile solze.

 

Res? Tako debela sem, da mi že xy oseba predlaga nekaj za hujšanje? Tako sem zanemarjena? Tako sem debela? Vse to me je zabolelo še toliko bolj, ker sem se pričela končno rekreirati – pohodi in vsak dan jutranja rutina vaj za celo telo. In toliko bolj, ker se je vame naselila misel, ki sem jo nedavno prebrala: Sčasoma boste spoznali, da namen telesa ni videti dobro, pritegniti prijatelje, partnerje, uspehe – da je pravzaprav vaš duh tisti, ki počne vse toUau, kakšno razsvetljenje … Pa to je to. Tako je to!

 

Ampak!!! Življenje mi je dalo test. Povsem preprost test, če sem ponotranjila, kar sem prebrala. Seveda sem na testu pogrnila. In tako bom očitno kmalu deležna še kakšnega …

Tisti dan se mi je vse sesulo. Vse moje predstave, da morda ni tako hudo, so se končale. Nanje je padel zastor, odprla pa se je nova zavesa. No, prah se je dvignil s stare skrinjice. Debelost. Sram.

Med potjo proti hiši, ko sem se bolj vlekla, kot hodila, pa se mi je nasmehnila moja Zarja. Kot da bi začutila mojo rano, mojo bolečino. Težo, s katero sem hodila. In njen nasmeh je zdravilo zoper vse. Nasmehnila sem se ji.

 

V trenutku sem spoznala, da te lahko napadejo samo tvoje misli, one so naš največji sovražnik. In samo one te lahko pripravijo do tega, da misliš, kar misliš. Da si ranljiv, da te je sram, da verjameš, kar verjameš.

In samo tvoje lastne misli ti lahko dokažejo, da ni tako.

 

tattoo1

Vsemu navkljub pa v meni vlada sonce. Pokam od življenjske energije in dobre volje. Lepo nam je sedaj. Četudi sem bila ves avgust sama (partner je bil zaradi službenih obveznostih doma le od nedelje zvečer do torka zjutraj, torej dejansko smo imeli le ponedeljek – no, kar je ostalo od njega, ker je seveda moral v enem dnevu postoriti marsikaj, kar je ostalo v službi odprto), pa je bil tudi to poseben mesec. Mesec poln izzivov in spoznanj, kaj vse zmorem sama ob majhnem otroku.

Preden je šel na to delovno »turnejo«, me je vprašal: »Boš zmogla vse to?« V mislih je imel delo z Zarjo, psičko Stelo, tremi racami, skrbjo za okolico in hišo. Presenetil me je, ker se sama tega sploh nisem vprašala. Pač delala bom, da naredim. Ne obremenjujem prihodnost s skrbmi. Ne delam si skrbi na zalogo! »Kaj pa naj,« sem odvrnila, »naj grem v jok in na drevo?«

 

Kakorkoli, s partnerjem sva bila v tistem času redno na vezi prek telefona in drugih kanalov.

Vsa obsijana s soncem in v soncu sem ga v enem od najinih pogovor nenadoma resno in povsem iskreno vprašala:

»Kaj, ko bi imela še enega otroka?«

Tišina.

Molčal je.

(No, v njegovem prevodu – razmišljal.)

In še je molčal.

»Otroka?«

»Ne, kozo bi imela,« sem si mislila, kot da ni jasno slišal mojega vprašanja. A ljudje s ponovitvijo vprašanja običajno skušamo le eno – pridobiti še nekaj dodatnega časa za razmislek.

Tokrat sem molčala jaz.

»Ti to res?«

»Ja.«

In spet – tišina.

Ker sem vedela, da sem ga postavila pred (pre)težko vprašanje in še to preko telefona, sem pretrgala tišino in hitela pripovedovati nekaj drugega.

Da nama ta tema oziroma ta pogovor ne bo ušel v živo, sem vedela. Zato sem zgodbo pustila, kot bi se lepo izrazila – v valilnici želj.

Za vse pride čas.

 

Tudi za Zarjo je prišel. In to povsem nepričakovano.

In čez nekaj dni bo Zarja žarela na tem planetu in ob meni že peti mesec.

»Zdaj bi bil pa že čas, da se navadiš na to!« me je ošvrknila sestra, ko sem morala znova ponoviti, četudi zveni še tako izmišljeno, pa je tako res.

Še vedno  ne morem verjeti, da sem mama.

Še vedno ne morem verjeti, da imam hči.

Morda zato, ker ni bila načrtovana oziroma ni bila neka neskončna želja (se pa je seveda razvila v to) in »projekt« dveh, ki se imata rada. Ampak je povsem presenetila – kot zvezdni utrinek na globokem zvezdnatem nebu.

 

Še vedno smo in sva super. Teh čudnih koronačasov sploh ne občutim. Prepričana sem, da se Zarja ne bi mogla roditi ob boljšem času. Ker uživamo doma, hodimo na sprehode, smo zunaj, se predajamo jesenskemu soncu in bogastvu barv, ki nam jih podarja narava, se igramo, kopamo, beremo … Sem v najboljši možni različici karantene! Če ne bi gledala poročil tu in tam, sploh ne bi vedela, da smo sredi epidemiološke krize.

 

Lepo je biti mama. Čarobno je, ko pokličeš to komaj kobacajoče se bitjece in se odzove z nasmehom in iskrivim pogledom. Tako zaupljivo in predano. In to so moji trenutki popolnosti.

Počutim se popolno. Diham popolnost. Žarim popolnost. Sem popolnost.

 

Ampak to so trenutki, ki jih (pre)pogosto preseka vihar samopodobe. Še vedno sem tako ranljiva na tem področju.

Samopodoba. Odnos do telesa pa kakršnekoli oblike je že v vseh teh letih bilo se od tistih dni ni nikoli več spremenil. To je ostalo. In se poglabljalo. Živi z mano. Strašen podnajemnik. Strašen. Ampak tega mora biti konec.

 

 

                                                                                        (se nadaljuje …)

blog nosečka

KAKO MI JE NEKAJ MILIMETROV OBRNILO ŽIVLJENJE NA GLAVO (1. del)

Nikdar ni bila točna. Vedno je zamujala. Tudi lanski avgust ni bil nobena izjema. Zato se nisem sekirala niti posvečala temu posebne pozornosti, ker se zgodba ponavlja že leta. Človek se navadi.

Kakorkoli – bo že prišla, si mislim. Sem pa zmeraj upala, da ne bo prišla ravno ob nepravem trenutku. Dopust – le kdo si je želi takrat? Savna – odpade. Kopanje v kopališču – ena sama skrb. Tečno jo je v nekaterih trenutkih prenašati, imeti s sabo.

Zato sem vse poletje upala, da ne gre z mano oz. pride za mano na moje dolgo načrtovano svobodnjaško joga pustolovščino na Hvaru. Nepozaben Hvar avgusta 2019. Prvič v življenju sem si privoščila popotovanje povsem sama, tj. brez koga od bližnjih. Ta Hvar je name kot Žensko pomembno vplival. Nikdar več ne bom enaka.

Na ta nebeški, rajski in neverjetno intimen ter nedostopen kotiček je vesolje združilo z namenom nekaj posebnih žensk. Kot da bi vedelo, kako zelo se potrebujemo, da bomo zacvetele in lahkotno poletele v življenje. V tistem času se je ob vseh načrtovanih in spontanih dogodkih in dogodivščinah nekaj v meni premaknilo. Zasijala sem. Tisti krč, tista zakisanost, prestrašenost … vse se je omehčalo.

Pred njo sem k sreči imela mir ves čas astralne veličine vsega dogajanja na Hvaru. Tudi septembra me je pustila pri miru.

Prišel je oktober. Moj najljubši mesec. Pa ne zato, ker imam ta mesec rojstni dan, ampak – toliko mavričnih barv in odtenkov tople jeseni nam narava ne podari pogosto. Pa še tako lepo staro ime ima – vinotok. In še nekaj. Že nekaj let je to mesec, v katerem imam letni dopust. In seveda – spet sem upala, da je (še) ne bo. Naj mi da mir še teh 10 dni. In res je bilo tako. Že tradicionalno si oktobra vsako leto pripraviva moto dogodivščino. Zame ni boljšega dopusta kot popotovanje z motorjem z minimalno prtljage (preprosto, ker zanjo na motorju res ni prostora) in z maksimalno željo vonjati, čutiti, dihati, živeti – svobodo! Povsem nenačrtovan (razen približne smeri oz. končne destinacije, pa še ta se je na sami poti že spremenila), brez omejitev – le svoboda v laseh in ljubezen v srcu. Oktober je bil povsem v znamenju prelepe in prvinske in neobljudene in divje in izjemno gostoljubne Bosne.

Sicer sem med dopustovanjem imela občutek, da je na poti, da prihaja, da bo zjutraj pri meni. A so bili občutki lažni. Še bolje, sem si mislila. Ni je bilo niti, ko sva se vrnila in sem se že vrnila v tirnice vsakdanjih obveznosti. Spomnim se takrat pogovora s tedanjo sodelavko glede otrok. Nobena od naju jih namreč nima. Edini v ožjem kolektivu. Vsaka s svojimi razlogi. Ne, jaz nikoli ne bom imela otrok. Ne znam z njimi, kaj naj z dojenčkom, nisem pripravljena, ne želim si …

Nje pa še zmeraj ni bilo.

Naj povem za lažje razumevanje informacije v nadaljevanju, da ne jem kruha, riža, testenin, krompirja, pic … In en večer se je zgodilo, da se mi je zvečer noro in neskončno »zaluštal« kruh, zadišale so mi testenine, jedla bi pico … To je bil precej močan opozorilni znak. No, brez »precej«.

Ker nazadnje se mi je točno to zgodilo maja 2011. Tudi tedaj je kot običajno zamujala. In tudi takrat sem imela neobičajne skomine – kruh, testenine, makova potica. Za vsak slučaj sem kupila test nosečnosti. Ker možno bi bilo. »Pazi-pazi« varianta pač ni 100-% zanesljiva metoda zaščite. Nestrpno sem pričakovala rezultat testa. Minute so se vlekle v neskončnost, ko sem čakala na tistih nekaj milimetrov črtic. Test je bil pozitiven. Bila bi naj – noseča?! Nemogoče. Naslednji dan, bila je nedelja, sem šla v dežurno lekarno kupiti še dva testa. Ker v lekarni so zagotovo testi, ki so bolj zanesljivi ….

OBA sta pokazala enako – bila sem noseča. In absolutno nepripravljena na ta življenjski« podvig«. Tudi ginekologinja je nato potrdila nosečnost. Bilo je to precej burnih dni. Treba se je bilo hitro odločiti. In odločila sem se, kot sem se.

Napovedan datum za poseg je bil 13. maj. Morda to nič ne pove. Kaj pa če vam povem, da je bil to PETEK, 13. MAJ? Kar se je dogajalo ta dan se je – to razumem šele danes – moralo zgoditi. Če se ne bi, bi danes moje življenje teklo povsem drugo pot …

Navsezgodaj sem se uredila. Čemu in za koga, se sprašujem še danes. Odpeljala sem se v UKC Maribor. Sama. Ne sicer po svoji želji, ampak tako se je boleče razpletlo. Očitno sem morala skozi ves ta proces sama. Ko so sestre prišle do mene s tisto tabletko in navodilom, kaj, kam, kako, se mi še sanjalo ni, koliko velikega je pravzaprav pred mano zaradi te ene mini tabletke. Za katero sem se sama odločila.

In potem je sledilo čakanje.

Da tabletka »prime«.

Da sproži proces, zaradi katerega smo se zbrale v tej veliki, pusti, bledo rumeni sobi. Videla sem, kako se je pričelo dogajati pri drugih. Kričanje, klicanje »mamica, mamica«, bruhanje, bljuvanje, grozeče trpeč, a molčeč izraz na obrazu … Na nič takega nisem bila pripravljena. Vse me je polnilo z nemo grozo in pričakovanjem.

A pri meni še kar nič.

Pričela sem upati, da me bodo posledice dogajanja zaobšle. Da mene ne bo bolelo. Dejansko so mi tudi vsi modrostni zobje zrasli – še sama ne vem, kdaj. Kar imela sem jih vse naenkrat. Tako mi je zobozdravnik rekel pred leti, ko sem ga vprašala, če jaz sploh imam  že modrostne zobe. »Imaš ja, vse.«

To me je pomirilo in nalilo upanja. Morda pa je že za mano …

Ne vem, kako dolgo je trajalo, a kmalu so nekatere imele že vse za sabo.

»Splav je bil uspešen,« sem slišala nekje v daljavi.

Kako nemogoča povezava besed. Kako neusmiljen in posmehljiv zven. Ampak bilo je za njimi. Čakal jih je počitek. Ponudili so jim kosilo.

Jaz pa sem še kar čakala. Nič se še ni pričelo dogajati. Ničesar nisem še čutila. Kmalu pa sem začutila ščemenje v rokah n nogah. Ravno takrat je prišla mimo sestra in me vprašala, če kaj boli. »Malo me, ampak je ok.« Ampak potem …

 

Bilo je kot velikanski tsunami. Počasi in v vsej strašni mogočnosti in surovi veličini se je počasi valil nadme, dokler ni imel  povsem v oblasti vsakega vlakna mojega telesa.


Take bolečine, sploh je ne znam opisati, nisem čutila še nikdar dotlej. In tudi do današnjega dne še ne. Molčala sem. Stiskala zobe. In čakala, da mine. Ker prej ali slej mine – vse. Ampak ni me izpustila iz krempljev. Še več. Bolečina je samo naraščala, pridobivala na nečloveški jakosti vse do te mere, da mi je pričelo telo krčiti oz. vleči skupaj. Prsti na rokah so se sami pričeli upogibati oz. krčiti, nisem jih več čutila. Imela sem občutek, da se vsak del telesa posebej zvija in otepa te silne bolečine. Zaman. Očitno me je sestra opazila, ker je tedaj prišla do mene in vprašala, če me boli. Samo odsotno sem prikimala. To je vse, kar sem zmogla. In molčala. Polagoma se je tsunami polegel. Počasi sem vsa prepotena in utrujena pričela padati v nek omotičen spanec, dremavico ali nekaj takega … Ko sem se nekoliko zdramila, sem bila lačna, lačna, tako lačna … Veselila sem se, da dobim nekaj za pod zob. Kot druge punce, ki so že »uspešno splavile«. »Gospa, žal nam je zmanjkalo kosil. Vam prinesemo kaj drugega?« Odkimala sem povsem nemočna. Čeprav bi dala vse za en navadni jogurt. Tolažila me je misel, da grem tako kmalu domov, kjer bom nekaj pojedla. Najhuje je že tako za mano.

Tako sem mislila.

Nato pa je prišel gospod v beli halji in se ustavil pred mojo posteljo. Vzel je list, ki je bil pripet na postelji, in poklical sestro. Njegovih besed ne morem pozabiti. Pa ne točno besed, ampak tona in barve glasu, s katerimi jih je izrekel. Ena sama strašanska brezčutnost.

– Zakaj ste jo dali na aparat?

– Gospa je bila v hudih bolečinah.

– Je bilo to res nujno?

Ne spomnim se več, kako je argumentirala svojo odločitev, ki je meni pomagala. Spomnim se le še, da je nekdo rekel, da nisem splavila, a me bodo vseeno spustili domov. Naj pač pazim, ker se bo zgodilo najverjetneje pozneje, doma. In naj imam ves čas krvavitev vložke.

Do avta sem hodila kot mesečnik. Vse je bilo zamegljeno. Nerazumljivo. Kako to, da so me pustili domov, če pa postopek, zaradi katerega sem prišla v bolnišnico, še ni bil zaključen? Še dobro, da je bil petek, četudi petek 13.,  da sem se čez vikend »pomirila«, da se je postopek zaključil, da sem lahko v ponedeljek nadaljevala z življenjem, kot da se ni nič zgodilo.

 

Zakopala sem dogodek. Zakopala bolečino.

Ljudje smo res do popolnosti izmojstrili »veščino« zakopavanja in skrivanja pod preprogo.

 

Vse do trenutka, ko se je na testu nosečnosti oktobra 2019 znova pokazalo tistih nekaj milimetrov črtic. Ti milimetri so me znova ujeli – povsem nepripravljeno. Ničesar nisva načrtovala. Še videla sva se tisto poletje samo nekajkrat, pa še to samo za kak dan ali dva največ; zaradi njegovih dolgih službenih odsotnosti.

Kako je to mogoče? Nikomur nisem zaupala, da sem morda res noseča. Najprej sem želela potrditev ginekologinje. Testi nosečnosti so vendarle »le« 99 % zanesljivi. Morda sodim v tisti 1 % …

23. oktober, dan pregleda pri ginekologinji.

»Ja, res ste noseči. Čestitam! Gre za zdravo, vitalno nosečnost.«

Kakšna fuzija občutkov  v glavi – neopisljivo. Čestitam – čemu? In potem je naredila nekaj, kar me je premaknilo in se me dotaknilo. Po ordinaciji je zadonel nežen in mil srčni utrip bitjeca, ki sem ga nosila v sebi. A kmalu spet občutki, kaj naj naredim, kako naj se odločim … Strah, panika. V katero smer naj zaplujem? Zdravnici nisem znala povedati, če mi naj pripravijo materinsko knjižico, nisem vedela, kaj naj …               Vzela sem si nekaj dni razmisleka. Rekla sem, da javim odločitev čez nekaj dni.

Ampak – zavedanje realnosti, ki je prežala name, me je kmalu postavilo v kot.

Kako naj izpeljem naslednji dan? Kaj naj povem? Naj povem, kot je? Kako bo on reagiral?

Totalna zmeda.

Naslednji dan sem bila namreč dogovorjena za sestanek in podpis pogodbe z direktorjem organizacije, v katero sta me vlekla srce in duša in kjer bi naj nastopila novo službo 1. 11. Kako pomenljiv datum. Jaz pa noseča.

Tamara blog-nosečnost

Iskrenost se na dolgi rok najbolj »splača«!

Ker – kaj pa bi mu naj rekla, če na sestanku vse zamolčim, če bi se odločila otroka obdržati? Decembra, ko bi bili vsi testi (ja, če si nad 35, te čaka precej testov, s katerimi se prepričajo, da je z otrokom vse dobro; po 35. letu si namreč že rizična skupina znotraj skupine nosečk) za mano, bi šla do njega in rekla: »Marko, noseča sem. Sem pred dnevi zvedela. In, ups, rok imam že junija …«

Ne!

Iskrenost! Kar bo, pa bo. Verjamem, da bo vesolje poskrbelo zame. Zaupam. Verjamem, da se bo razpletlo v moje najvišje dobro.

Potila sem se, kot bi bila odeta v zimska oblačila in odvržena nekje sredi Sahare. Vstopila sem z velikim prešernim nasmehom.

 

 Nasmeh je najboljše orožje, pa tudi učinkovita preobleka – skrije ogromno.

 

Jaz sem skrivala svojo vznemirjenost, živčnost.

Kdaj mu naj povem? Kar takoj? Kdaj bo pravi trenutek?

In je kar on začel. K sreči rad in veliko govori. Pozitivec in motivator pač. In potem je naenkrat rekel: »Torej, kaj bova rekla zdaj midva? Podpiševa?«

 

– Marko, imam eno novico, ki bo mogoče vplivala na tvojo odločitev oz. nadaljevanje moje BODIFIT zgodbe.

– Kaj? Si si premislila?

– Eh, ne, ni to.

– Kaj pa?

 

Ta neučakanost me je spodbudila, da končno izustim.

– Noseča sem.

 

Ne samo moj obraz, vsako vlakno mojega telesa je menjalo vse odtenke živo rdeče barve in »švicnilo«.

Dejansko je pomolčal. Za trenutek sicer, pa vendar. Presenetilo ga je.

– Ja in? Kaj zdaj? (On mene sprašuje, kaj zdaj? On mene?«)

– Ne vem … Ti si moj delodajalec. In edino prav se mi je zdelo, da sem s tabo iskrena. Včeraj šele sem dobila zdravniško potrditev. Ne vem še, kaj bom. Moram še razmisliti. Hočem pač reči, da bom popolnoma razumela, če bo to vplivalo na tvojo odločitev oz. podpis pogodbe, ker … Kateri delodajalec pa želi zaposliti nosečo žensko? Za katero je že od začetka jasno, da bo že čez nekaj mesecev začasno zapustila delovno mesto …

 

Ampak Marko je poseben delodajalec, šef, direktor. Je sicer garač, neizprosen deloholik, ko gre za učinkovitost, visoko storilnost in premagovanje izzivov (ker ni problemov, zanj obstajajo le izzivi). To pričakuje tudi od svoje ekipe sodelavcev. Ampak krasijo ga tudi druge, bolj tople »človeške« lastnosti. Razumevanje. Potrpežljivost. Neuničljiv optimizem.

 

– No, torej, kaj boš zdaj rekla? (Pritiskač, sem si mislila, pojma nimam, komaj živim ta trenutek). Kar se mene tiče, se nič ne spremeni. Čez nekaj časa boš pač imela žogo pred sabo in boš malo manj okretna, ampak pričakujem, da boš dala in dajala do konca vse od sebe. Meni je pomembno, da imam v svoji ekipi dobre delavce, ki skrbijo za svoja področja, jih vzamejo za svoja, da delujejo brezhibno. In to je to! Torej?

 

Bila sem res prav blesavo in otroško šokirana. In zelo dobre volje.

– Seveda se strinjam. Ampak ne vem še, kako se bom odločila. Čez par dni ti zagotovo potrdim in javim.

 

Razpletlo se je noro dobro. Lebdela sem, zagotovo sem. Nova služba ne glede na mojo odločitev!

Hvala Življenje! Hvala, Marko! Sedaj smo vedeli trije. Moja ginekologinja, Marko in jaz. Tak vrstni red se je pač zgodil.

No, ampak sledil je nekoliko trši oreh. Povedati partnerju, za katerega vem, da si otrok ne želi več, ker je to izkušnjo že pač dal v preteklosti skozi – dvakrat. In je ne želi več ponoviti.

Tisti dan sem cincala res ves dan. Šla sva na moto turo. Bil je prečudovit oktobrski dan, odet v vso veličastno in mogočno pisano paleto mavričnih jesenskih barv. Zaključila sva na prelepi Weinstrasse tik ob naši meji. Tam se mi je zdel odličen trenutek. A sem ga zamudila. Nisem ga izkoristila. Prestavila sem.

 

Zakaj ljudje taki radi prestavljamo in odlašamo stvari, ki so nam težke?

 

Tolažila sem se, da ima dan itak še precej ur do konca. Pa vendar sem glavnino že pokurila, medtem ko sem zbirala pogum. Ne vem pravzaprav, česa sem se bala. Morda, da se ne bos strinjal?

  

Tik, preden sem šla spat, sem se končno slišala reči, da imam novico.

– Noseča sem.

– Noseča? Od kod?

(Hecno ne? Obema se je zdela pazi-pazi varianta zaščite enako močna, kot če bi se oblekla v kondom.)

– Od teh par seksov med poletjem? Ko me skoraj nič ni bilo doma?

(Hja, dragi moj, eden sam bi zadoščal. In je.)

– In kaj boš?

– Misliš, kaj bova? Ne vem še. Morava se pogovoriti …

 

Ampak bila je tišina. Nobeden ni vedel, kako naj nadaljuje. Jaz verjetno nisem želela slišati njegovih argumentov »proti« (četudi poznam slehernega od njih), on pa verjetno ni želel ali bil pripravljen slišati vsega mojega bitja »ZA« (globoko v sebi sem že vedela odgovor, a sem se ga  strahotno bala).

 

Ne, ni bilo filmske reakcije in navdušenja.

“Joj, mačkica, kako sem vesel. Super. Skupaj bova zmogla.”

Ali karkoli takega – ni bilo.

V resnici ni bilo niti besede.

– Nič ne boš rekel?

– Kaj pa naj rečem? Odločila si se, kot si pač se.

 

Četudi sem bila razočarana in kar jezna nad reakcijo, pa je iz mene privrela (ne vem, od kod in kako) ljubezen.

Vem, da bi bilo tebi lažje in ljubše, če bi se odločila drugače, če bi sprejela enako odločitev kot pred leti. Ampak ne morem. Ne morem niti nočem. Ne grem več skozi izkušnjo in bolečino splava. Ker bom sprejela ta dar. Kaj ne vidiš, da je to darilo in priložnost za naju? Molk. Spet.

Otroka bom obdržala. To majhno bitjece si je mene izbralo za mamo. Mene! Če imaš pomisleke in se nama ne boš pridružil na poti, se bodo najine poti morale raziti. Otroku se ne bom odpovedala. Vedeti pa vseeno moraš nekaj … Ljubim te. In najbolj vesela bom, če greva na to pot SKUPAJ, če napišemo to zgodbo SKUPAJ. S tabo si želim prihodnosti. Že od nekdaj. In še vedno. Četudi so bili naslednji dnevi negotovi in polni upanja, pa so bili hkrati tudi polni skritega pričakovanja. V meni je raslo življenje. Končno je čez dolga dva dneva nek večer nebo obarval povsem rdeče – v vse odtenke ljubezni. Otrok je tvoj. In je tudi moj. Je najin. Torej greva SKUPAJ v to zgodbo.

Odločila sem se za telo precej invaziven poseg, ki pa je zagotavljal skoraj gotove informacije glede morebitnih genskih okvar otroka ter dal 100 % informacijo o spolu. Kako zelo sem čakala na ta izvid. Čez dobre tri tedne je bil izvid končno v nabiralniku, kuverte sploh nisem upala odpreti. Šele čez nekaj ur sem jo znova vzela v roke. Ni genskih okvar, otrok je super.

Ampak …

Kaj pomeni, da kromosom Y ni prisoten? Ja, pod srcem nosim darilo življenja, ki bo očitno hkrati tudi moj največji izziv v življenju. Pričakujem punčko. Priznam – bila sem potrta. Sprva. Ker me je hromel strah iz preteklosti. Ampak po pogovoru s partnerjem, ki ima zelo zdrav odnos do življenja in telesa, sem se popolnoma pomirila. Sprejela sem. Krč se je sprostil. Življenje se je lahko pričelo pretakati in rasti v meni sproščeno z vso silo.

Če ste spremljali mojo zgodbo od začetka, poznate črno simboliko petka 13-ega . Takrat je bil sicer mesec maj, pa vendar se je zgodilo na petek 13-ega, ko sem se odločila prekiniti tedanjo nosečnost.

In sedaj je bil december 2019, ko sem se odločila, da novico o novem življenju v sebi delim s svojimi BODIFITOVCI. Bil je 13. december 2019 – petek, 13. december 2019. Skrajni čas, da petki 13-ega dobijo nov odtenek, nov zven, da zadehtijo in zacvetijo …In tako je tudi bilo. Vsak dan. Ne samo vsi naslednji petki 13-ega. Vsak dan je dobil nov vonj, je dehtel, je žarel v novih čistih barvah in se bohotil v tihem pričakovanju.

 

                                                                                         (se nadaljuje …)

Select the fields to be shown. Others will be hidden. Drag and drop to rearrange the order.
  • Image
  • SKU
  • Rating
  • Price
  • Stock
  • Availability
  • Add to cart
  • Description
  • Content
  • Weight
  • Dimensions
  • Additional information
Click outside to hide the comparison bar
Compare
Nakupovalni voziček zapri